Povezave

Ni važno, koliko prehodiš. Ni važno, kako hodiš. Ni važno, kod hodiš. Važno je, da imaš odprte oči, da slišiš, da čutiš. To so tvoje povezave s srcem. Vpijajo vse zunaj tebe in ti omogočajo zaznavanje. Toda celoten sistem ni zadosti, če ne odstraniš notranjih blokad, ki onemogočajo, da impulze sprejmeš, ovrednotiš. 

Pot

Da si sposoben globoko zajeti zrak, objeti vse okoli sebe in začutiti, da je svet del tebe in ti njegova sestavna enota. Se čuditi kot otrok, veseliti, smejati, vpiti od navdušenja. Nasmeh se ti razleze od lica do lica. Ostane v tebi in ti daje veselje še dolgo po tem, ko sonce zaide za obzorje. 

Forma viva

Stopila sva v korak. Po gozdni poti iskala ostaline preteklosti. Tako dobro skrite, da jih ni bilo lahko zaznati. Neka čudna sila je velike skalne bloke obtesala v prave mojstrovine in razpostavila v pravi forma vivi.

Stičišče

Vzpenjanje proti najvišji točki nepomembne človekove meje, uživanje v zelenečih drevesih. Mladi listi so se ravnokar razvili, kot veliko jadro ujeli toploto, sonce je dalo vedeti, da je prav. Hladna krogla, skrita za mrzlimi meglicami je bila zgolj bled spomin. 

Drevo

Skrivenčeno drevo je v sebi skrivalo bolečino mogočnih sil, ki so ga preskušale. Dolga leta borb so bila za njim, toda še vedno je bilo tu. Stalo je na robu, svoje veje dvigalo kot prste. Nikogar ni obtoževalo. Če je že kaj bilo, je bilo pozabljeno, odpuščeno. Treba je gledati naprej, ne viseti na nečem, kar je minilo. Jasno sporočilo. 

Obeti

Malo nižje razgledni travnik, obet prihodnjih pustolovščin. Zavoj mimo izvira, srečanja. Prijazna, seveda. Nato navzdol. Pot se vedno izteče. Ne glede na to ali slediš oznakam, vedno prav. Tudi tokrat se je. 

Razgledi

Temne sence so se plazile med drevjem, zakrivale vidno, prinašale skrivnostnost. Pobegnila sva pred njimi, se skrila v svoj drobni svet, varen in svetel. 

(Olševek – Apnišče)