nedelja, 07. april 2013

Gladki vrh

Tema se je zgolj počasi umikala. Bleda svetloba je prodirala skozi megleno vato. Dan je zamujal, pa nisva niti dobro opazila. Saj ni bilo kaj videti. Zgolj kraguljčki so zacingljali, ko sva zadela vejo ob poti. 
Kraguljčki
Tisoče minljivih belih zvončkov je bilo obešenih nanjo. Umirili so se hitro, kot blisk, kot sanje. Drevesa so se umaknila, smuči so zdrsnile na pomrznjenem snegu. Veliko ga je bilo še. Na razpotju, po kratkem razmisleku, zavoj levo. 
V snegu
Pomrznjena pobočja, ostanki plazovine, skalna votlina. Pravi čas je bil za postanek, iskanje skritega, prisluh. Odločne korake nekje nižje je zakrival bel puh. Vedno več jih je bilo, pot se je prebujala. Zavijali so, vabila so jih druga pobočja. 
Preplet
Še zadnji pogled z roba, travne bilke je okoval led, ledeni ježki so bili pripeti na steno. Znova sva vijugala med lesenimi velikani, se vzpenjala proti vrhu. Koncu in začetku neke poti. Trda plošča je peljala v višave, previdno sva stopala po njej. 
Ujete
Smreko je obliznil mrzli veter, obesil na veje bele zastave. Zamrznile so sredi plapolanja, čakale pomladno odjugo. Na vrhu se je videlo. Do konca roke in še približno enkrat toliko. Nič več. In nič zato. 
Ježki
Previden spust na drugo stran, ropotajoč so smuči drsele po trdi podlagi. Presenetile pohodnike, ki so pred seboj že začutili topli čaj v bližnji koči. Zavile levo pod steno. Se spustile v belino. Zgolj vedenje nekih davnih spustov je dajalo gotovost. Da se bo vse srečno izteklo. In se je, klobasa je bila zašpiljena pri tablici, skoraj izginuli pod snegom. 
Presenečenje
Dva klovna sva se nagibala levo in desno, lovila ravnotežje. Skorja se je predirala. Ravno takrat ko si najmanj pričakoval. Prekopicevanje, smeh, tudi tako se da. Počasneje, a gre. Zavoj naravnost navzdol, med drevesi je bilo treba najti smer. 
Bele zastave
In nato še po cesti. Dokler je šlo. Megle so ostale, nad vasjo, stisnjeno v breg, je naletaval sneg. 

(Prtovč – Gladki vrh)

Ni komentarjev:

Objavite komentar