Novo leto, juhej!

NOVO LETO, JUHEJ – 28.12.2016 – Karkoli smo že naredili, kakorkoli smo se trudili, spet se je eno leto iztekalo. Nekaj prostih dni, kam in kako nismo imeli pojma skoraj do zadnjega trenutka. S pomočjo strička Googla in nekaj telefonskih klicev smo na koncu skupaj skovali nekaj načrtu podobnega. 

Sončni park

Vedeli smo predvsem, da bo mraz, ko pa smo zavili z avtoceste proti Velenju, nas snežinke, ki so poplesavale po zraku niso čisto nič motile. Parkirali smo nasproti Sončnega parka, še ujeli pokemona ali dva, nato pa utonili v sanje. 

ODDRSALI SMO DO HMELJA IN ŠVEDSKEGA HOT DOGA – 29.12.2016 – Noč je bila sicer mirna. Le meni nekaj ni dalo miru in že ob štirih ponoči sem skakal okoli po parku. Sončno jutro je razkrilo tistih nekaj milimetrov snega, pritiskal je mraz. Prava zima. Počasi so dekleta vstala, pozajtrkovali smo in pripravili drsalke.

Stopinje

Do drsališča je bilo le nekaj korakov skozi Sončni park. Ta je bil danes prav tak, kot ga označuje ime. Sonce nas sicer ni ogrelo, malo bolj pa drsanje v krogu po ledeni ploskvi. Na vsakih nekaj krogov smo obrnili smer, se izogibali malčkom, ki so švigali med nami ali pa komaj lovili ravnotežje na ledeni ploskvi. 

Na ledeni ploskvi

Bilo je zabavno in prav prijetno smo se razmigali. Le Živa se je odločila, da si drsalk ne bo nadela, vzela je fotoaparat in lovila motive po parku. Ko je ujela vse, mi pa smo sneli drsalke, je bil ravno pravšnji čas za čaj. Nanj smo bili povabljeni k moji sodelavki, ki živi v bližini. Prijazen sprejem, dober čaj, muca se nam je smukala okoli nog. 

Drsališče Velenje

Družbo sta nam delala še dva moja sodelavca, klepetali smo kar lep čas, nato pa odšli pogledat, ali je sonce ostalo na nebu. In je. Juhej. Postanek v lokalnem Lidlu in nakup dobrot za silvestrski večer, nato pa smo že peljali proti Žalcu. Parkirali smo pred Eco muzejem, kar je bila predvsem Živina želja. 

Pred Eko muzejem

Po prijaznem sprejemu smo se z Majo in Živo podali v najvišje nadstropje in tam navdušeno pogledali v dve sušilnici hmelja, neprimerno večji od male sušilnice, ki jo je Živa za sušenje zelišč dobila ob svojem rojstnem dnevu. Kar visoko, smo se strinjali. Če bi kdo izmed delavcev padel v globino, se zanj ne bi končalo najbolje. 

Zgornji del jaška

Razstavi smo sledili po posameznih nadstropjih, ob tem izvedeli marsikaj o hmelju, njegovi pridelavi, sušenju, vrstah. Svet pivovarja Kukca nam je odprl povsem nov pogled na znano slovensko pivovarno, v Žalcu pa verjetno še sedaj obžalujejo, da je tukajšnja izpostava počasi ugasnila. 

Hmelj

Kakšno pivo je Kukec varil smo sklenili preizkusiti, na blagajni smo vzeli tekočo popotnico, nato pa odšli pogledat, če se Ajda v avtodomu že kaj dolgočasi. Ni ji bilo hudega, vseeno pa je z veseljem sprejela povabilo, da se med tem, ko Maja stoji za štedilnikom, sprehodiva po kraju. 

Pripomočki za gojenje

Odšla sva do centra, zaokrožila in se mimo cerkve znova vračala na domače dobrote. Časa za počitek ni bilo, pospravili smo krožnike in posodo, peljali do avtoceste in tej sledili v smeri Maribora in Šentilja. Pred mejo smo varčno zavili na lokalno cesto in se tako ognili nakupu vinjete. 

Laboratorij

Avstrijski policist je stopil do nas, na videz sumničavo pogledal in vprašal kam gremo. Odgovoril sem da vsaj do Gradca, on pa naju je z Majo premeril in nato vprašal, če imamo toplo. Sem potrdil, da gretje dela, on pa se je nasmejal, da Majo, ki je sedela na sovoznikovem sedežu, zanesljivo vsaj še malo zebe. 

Sedaj pa lahko začnemo variti ...

Sedaj smo se smejali vsi, si prijazno pomahali in že smo z vožnjo nadaljevali po že kar znanih krajih. Gradec je bil vedno bližje, brez težav smo mimo letališča prišli do znanega krožišča in parkirišča pri Ikei. Naše stalno mesto je zasedel tovornjak, zato smo parkirali nekoliko stran. 

Sprehod po Žalcu

Maja je sklenila pomiti posodo in malo pospraviti, mi z Ajdo in Živo pa smo šli seveda obiskat znano švedsko trgovino. Sprehodili smo se skozi razstavne prostore, danes nismo imeli namena nakupovati, bolj smo firbcali in si delali seznam, kaj (ne) potrebujemo in bomo torej naslednji dan zanesljivo kupili. 

Ikea by night

Večerja je bila seveda sestavljena iz hot dogov, pomfrija in sokov v neomejenih količinah, to je že nekako tradicija. Dobra popotnica za dobro spanje. Itak. 

SLOVO OD ŠVEDOV IN GRADEC – 30.12.2016 – Zjutraj je bilo mraz. Hudo mraz. Oblekel sem se kot medved in jo mahnil naokoli. Pa prav daleč nisem prišel, saj mi je pri zakladu, kjer bi moral pri škatlici izmeriti upornost, multimeter odpovedoval poslušnost. 

Dan za nakupe

Ni mi preostalo drugega, kot da ga odnesem do avtodoma, izmerim vrednosti in izračunam končne koordinate. Seveda sem moral škatlico vrniti, našel sem še končno stopnjo in zanimivi kratki večstopenjski zaklad. Nato pa odhitel nazaj, odšli smo do vhoda k švedskemu trgovcu in se skupaj z dekleti podali po trgovini. 

Otok na Muri

Voziček je bil vedno bolj poln, nekaterih stvari smo se res veselili, za druge sem se vsaj sam spraševal, zakaj to sploh potrebujemo. Toda moja logika je seveda dostikrat dekletom čisto nadoumljiva. Seveda potrebujemo in zavijanje z očmi mi je povedalo, da je bolje, da sem tiho in si zgolj mislim svoje. 

Gradec ponoči

Končno smo bili na blagajni, sledil je še hiter skok do prodajalne švedskih dobrot, nato pa sva z Majo rešila še uganko na parkirišču pod Ikeo. Zjutraj me je navigacija namreč pošiljala v tri krasne in potem seveda ob številnih skrivališčih nisem imel možnosti. Sedaj nama je uspelo, zadovoljna sva z najdbo več odšla na okušanje dobrot z domačega štedilnika. 

Na Grajskem griču

Premik proti centru Gradca je bil skrbno načrtovan. Parkirišča ob Muri smo črtali zaradi visoke parkirnine, zgolj nekaj deset korakov oddaljene ulice so naš avtodom sprejele z odprtimi rokami. Preskočili smo Muro, šli ob Augartnu in nato začeli razmišljati kam in kako. 

Pogled na stolp z uro

Hitro smo bili dogovorjeni, znova prestopili reko, šli z nekoliko mešanimi občutki mimo Kunsthausa in videli, da se bo na Mariahilferplatzu nekaj dogajalo. Razočarano smo videli, da se mimo otoka na Muri ne da in tako nekoliko prilagodili našo pot proti grajskemu griču (Schloßberg). Vzpon čez steno nam je bil znan, stopnic seveda kar ne zmanjka. 

Vesele praznike

Sam sem šel malo naokoli in nato dekleta ujel pri znamenitem stolpu z uro. Spustili smo se nazaj v mesto in pod tisočerimi lučkami novoletne okrasitve prispeli na glavni mestni trg. Postanek je bil obvezen, gretje ob kuhančku in čaju tudi. Še nekaj sladkarij in že sta dekleti priganjali. 

Na kuhančku

Nekaj zakladov spotoma in postanek pri vedno zanimivih ledenih jaslicah, nato pa sta mraz in hoja dekleti utrudili do konca. Sam sem dobil še nalogo za postanek v Hofru, ki sem jo brez napak in zapletov z odliko opravil. Nato smo se že izvijali iz mesta, peljali po znanih cestah, dočakali temo in noč. 

Smrečica na Mestnem trgu

Še postanek pri dveh zakladih in iskanje poceni bencinske črpalke, nato pa smo že znova zapeljali v Slovenijo. Avtocesti smo sledili do Lenarta, tam zavili do makadamskega parkirišča pri kasaškem stadionu in dneva bi bilo že konec, če ne bi v bližini želel najti še zaklad. 

Jaslice v ledu

Ker sta mi dekleti odlično pomagali pri uganki, za katero sem že skoraj pozabil, da je v bližini, je bil tudi ta oreh strt. Skočil sem v večerni mraz, šibal do manjšega jezerca z otočkom in nato odkril še enega od lenarških krožišč. Potem me je mraz prisilil, da se vrnem do avtodoma in tam skočim v posteljo. Naslednja noč bo dolga, čas je bil za počitek. 

BIOTERME, MALA NEDELJA NA SILVESTROVO – 31.12.2016 – Zjutraj sem pogledal skozi okno. Policijska marica je skoraj parkirala poleg nas, nato pa le odpeljala. Lepo, da policisti pazijo na nas, sem si rekel, budil dekleta, čakala nas je vožnja do Male Nedelje in Bioterm. 

Na terasi

Pot mi je bila delno znana, vsekakor pa sem jo naštudiral že prej, tako, da stranpoti ni bilo. Zapeljali smo na počivališče za avtodome, presenečeni, ker avtodomov ni bilo ravno veliko. Osem sem jih naštel. Pripravili smo vse potrebno za odhod na bazene, se priklopili na elektriko in tako dopolnili akumulatorje avtodoma, nato pa že stopali proti hotelu. 

Mi2

Tam sem se na recepciji prijavil, prijazni receptorki pa sem bil očitno tako všeč, da mi je na vprašanje, ali plačam danes ali jutri odgovorila, naj kar jutri še kaj pridem naokoli. Na bazenih smo si hitro našli svoje mesto na razgledni terasi, čas je bil za brbotalčke. Danes gneče ni bilo, zaradi česar se nismo nič pritoževali. 

Bioterme

S terase je bil tudi vhod do savn, ko so se te ob desetih odprle, sva šla z Majo pogledati, kako so videti. Bila sva zadovoljna, po treh ciklih pregrevanja in seveda obveznem vmesnem počitku na ležalnikih sva šla pogledati, kaj delata dekleti. Plavali smo v notranjem bazenu, uživali v zunanjih brbotalčkih, z Majo sva se vračala v savno. 

Praznično okrašeni sosed

Dan je bilo treba izkoristiti, na silvestra je bil odpiralni čas krajši, časa smo imeli zgolj do petih popoldan. Bazeni so se napolnili, vendar ob približevanju časa zaprtja znova izpraznili. Tako smo lahko ujeli še nekaj trenutkov, ko se v vodi nismo počutili kot sardine. Ob petih smo odšli do avtodoma, tam pripravili kosilo, nato pa sklenili oditi na sprehod. 

Je to sok?

Mala Nedelja je bil seveda najbolj prijeten cilj, vzpenjali smo se po cesti, ki je bila zapuščena, tudi ljudi ob redkih hišah v bližini nismo videli. V vasi sva z Ajdo zavila do cerkve, Živa in Maja sta bili le nekaj korakov zadaj. Ujeli smo vse možne pokemone, nato pa šli navzdol po cesti, za katero nisem bil čisto prepričan, če bo pripeljala v redu. 

Mala Nedelja

Locus je ni imel vrisane, pokemoni pa. In na koncu se je kar dobro izšlo, prišli smo mimo hotela do parkirišča in našega avtodoma. Ura je nevzdržno tekla, ko smo si pogledali še večerni film je bil čas, da si nazdravimo. Pred hotelom so gostje z zabave spustili vrsto raket, nato pa se je veseljačenje (vsaj zunaj) zaključilo. 

Srečno novo leto

Na počivališču za avtodome je bil mir, nobeden izmed sosedov ni prišel naokoli, mi pa tudi nismo silili vanje. Ura je bila okoli enih, ko smo vsi spali. Novo leto 2017 je prišlo, kakšno bo, pa bomo šele videli. 

ŠE EN DAN NAMAKANJA – 1.1.2017 – Zjutraj sem bil spet prvi pokonci. Sklenil sem ponoviti sprehod, ki smo ga naredili na zadnji dan prejšnjega leta. Vzpel sem se do Male Nedelje, ujel nekaj pogledov tja, kjer je bila včeraj zgolj tema. In nato ob cerkvi ugotovil, da sem prišel ravno pred mašo. 

Jutro prvega januarja

Ljudje so se zbirali, sosedje, sovaščani so postali eden ob drugem, si voščili, čutil sem, da sem odveč. Zato sem se odpravil naprej po kraju in se po cesti spuščal nazaj do term. Časa za razmišljanje je bilo zadosti. Ker so dekleta komaj pokukala izpod odej, sem se odločil še za skok do bližnje vasice Bodislavci. 

Pred mašo

Dekleta so med tem že vstala, zajtrk in priprave za bazen so bile kmalu za nami, na recepciji sem plačal nastanitev, nato pa smo po zavzetju strateške pozicije na terasi že skočili v bazene. Dan je mineval tako kot vsak podoben na bazenih. Namakanje, zunanji brbotalčki. 

Kapelica

Midva z Majo pa sva seveda na vsake toliko izginila v savno, kjer sva se v dveh ali treh ciklih pregrela v eni od savn. Dan je kar hitro mineval, strani v knjigah smo listali vedno bolj proti koncu. Zunaj se je zvečerilo, tema je objela zunanjost. Sedaj je bilo v zunanjih brbotalčkih prav romantično. 

Kvartopirke

Končno smo imeli vode dovolj, odpravili smo se do avtodoma, naredili večerjo, nato pa odpeljali proti Ptuju. Vožnja ni bila ravno dolga, skozi Juršince in do velikega parkirišča nasproti cerkve sv. Ožbolda. Malo smo se sicer čudili, da je skoraj povsem prazno. Le dva avtomobila sta s prižganimi motorji delala zgago. 

Bazen v bazenu

Nekoliko sumljivo sta stala v primerni oddaljenosti. Ko sta odpeljala, je zavladal mrzli zimski noči primeren mir, ki je trajal vse do jutra. 

SPREHOD PO PTUJU – 2.1.2017 – Prvi pokonci, itak. Sprehodil sem se skozi center mesta, šel čez Dravo in na drugi strani našel zaklad. Nato pa se vračal nazaj, buditi zaspanke. 

Jutro nad Dravo

Končno so vstale, po zajtrku je bil sprejet sklep, da bo vsaj na približno zadosti toplo za sprehod. Ob tem me je Maja opozorila, da je na parkirišču opazila tudi avtomobil, ki je imel geolovske oznake. Seveda sem prijateljici Damijani ob v tem času obveznem voščilu takoj javil, da je bil njen štirikolesnik opažen. 

Ptuj

Kot bi mignil smo bili povabljeni na piškote in čaj. Toda najprej smo sledili svojemu načrtu, odkorakali do Mestnega trga, se čudili okrasitvi, nato pa mimo cerkve sv. Jurija po Grajski ulici vzpeli na grad. Razgled na zimski dan brez oblačka je bil seveda čudovit. Sedaj pa smo že morali pohiteti. 

Okrasitev pred sv. Jurijem

Čaj, piškoti in prijeten klepet so nas čakali, čas je kar letel. Dokler nas ni ura prisilila, da smo se poslovili, skočili do parkirišča in odpeljali proti domu. Prazniki, tudi s starim in hkrati novim praznikom, so bili za nami.