Triangel - prvič to zimo

Na, pa je tukaj. Sneg seveda. Saj je bil že čas. Mraz nam je zlezel do kosti, iz ust se kadi, le vse okoli nas je bilo še pred dnevom ali dvema v poznojesenskih barvah. Potem pa se je zgodilo. Končno so izpod neba začele padati snežinke, pobočja so se pobelila, ravno prav, da se iz podstrehe povlečejo smuči. 

Prvi žar

In da greva. Pogledati, kako je sneg videti od blizu. Kje bi lahko to bolje in hitreje videl kot na pobočjih nad Ljubeljem. Da je tam pod Begunjščico vse kopno, nama je povedal že do sedaj neznani virtualni prijatelj. Da pa nam sedaj že tako domači vršiček nad Zelenico, pa kakorkoli ga že poimenujemo, lahko ponudi nekaj zanimivih zavojev z minimalnim škrtanjem pod smučmi, je bil zlata vreden podatek. 

Jutro

Ura ni bila prezgodnja, ko sva ob stebrih nekdanje žičnice začela svojo pot. Jutranja zarja je pordečila skale visoko nad plazovi, dan je prihajal z vzhoda nekje. Zavila sva na cesto, ki je bila visoko nad nekdanjim smučiščem edina snežna povezava z najinim ciljem. Skalno snežena piramida Vrtače se je odsevala na modrem nebu, vzbujala skomine. 

Navzgor

Saj bo znova prišla na vrsto, ni kaj. Po naluknjani sledi sem se vzpenjal proti vrhu, da snega res ni veliko, se je videlo na vsakem koraku. Maja se mi je pridružila pri vremenski postaji v trenutku, ko sta dva s smelimi načrti ravno odhajala. Nič zato. Je ostal nekoliko trpek okus razboritega starega petelina, ki je kar skakal po prijaznem opozorilu. 

Piramida

Ga niti »pa brez zamere« ni odpravil. Naredila sva sliko, dve, nato pa pripravila smuči. Še kratek servis po prvem zavoju, lovljenje ravnotežja na ozki beli sledi med šibami, spust po strmem pobočju. Zavoji so si sledili, le redko je kaj zaškrtalo, priporočilo je bilo torej spisano prav. 

Ljubeljščica

Nad kočo sva ubrala vsak svojo smer in se nekoliko nižje znova srečala. Zavoji po poti, po nekdanjem smučišču, mimo vzpenjajočih, mladih sankačev. Do tistega zadnjega, ko se zgolj še s hrepenenjem ozreš nazaj in daš tiho obljubo, da kmalu spet prideš.

Pršič