Veliki in mali Speikkogel

Jutro smo preskočili. Je bilo toliko treba pripraviti, da so se dekleta lahko podala na zasnežene strmine. Sam sem jim zgolj še pomahal, nato pa stopil na pot. Zložno se vzpenja, snega letos res ni pretirano veliko. 

Jutranji selfi

Z golih pobočij je veter odpihnil borno snežno odejo, belina je ostala le še tam, kjer so jo takšne ali drugačne noge poteptale. Nekaj korakov in že sem se umaknil ropotu, vriskom, glasnemu smučišču. Še trikrat sem se mu približal, ga dvakrat prečil, nato pa ostal sam. 

Sonce

Sedaj je bilo veliko lepše postati ob robu, zreti v dolino, rahle meglice so se dvigale nad ravnico. Sonce mi je kazalo pot, za ovinkom so se mi odpirali novi razgledi. Pred kočo Koralpenhaus je bila krajša kopnina, do izteka poti so bile še tri. A tega takrat še nisem vedel. 

Koralpenhaus

Veliki bunki radarjev na vrhu sta jasno kazali kod grem, stavbo oddajnika sem pustil za seboj, do vrha je bila pot položna. Pod golim vrhom sem snel smuči in najprej odšel obiskat manjšega brata. Prijetna hoja po suhi travi me je postavila na še eno odlično razgledišče. 

Großes Speikkogel

Le malo pred njim so številni smerokazi vabili na daljši obisk. Res bo treba še priti, ko bodo pobočja cvetoča. Vrnil sem se do vrha s križem, postal, se pogledal, po kratkem sprehodu k zanimivemu kamnu v dolinici pripravil smuči. Saj je bil že čas, dekleta so sporočala, da me pogrešajo, čas za menjavo je skorajda potekel. 

Pogled z vrha malega brata

Le kod se obiraš, mi je odmeval v ušesih še takrat, ko sem že naredil prvi zavoj. Sledili so mu številni, srečanja so bila vedno bolj pogosta, toplota je izvabila na plano marsikoga. Smuči, sani, nekakšne velike smetišnice, zgolj pohodni čevlji. 

Zavetišče

Vse je topotalo mimo, ko sem pri koči za nekaj metrov snel smuči. Nato pa drsel navzdol, proti smučišču, ob njem po poti, s katero sva si roke podala že ob vzponu, vse do konca, s soncem obsijanega doma. Lahko sem zgolj pritrdil. Res je bil. Dan kot se šika.

Pogled z vrha