Skalnica in Vodice

Jutro je bilo znova lepo. Danes sva sklenila, da pogledava še na drugo stran. Torej tja, kjer so prav tako gledali grdo, preklinjali sovraga na drugi strani reke. In se predvsem bali, da bo ta dan njihov zadnji. Kajti nikoli ne veš, kam bo priletela naslednja granata, odletel zablodeli šrapnel. Katera mati bo izgubila sina, žena moža, otroci očeta. 

Nekdanji sovrag

Stezo sva kar dobro ujela, tam za cerkvijo v Solkanu. In nato pod sedlom začudeno opazila nov spomenik, maršalu danes sosednje države. Ki je za razliko od tisočev, ki so pod njegovim poveljstvom bratsko stopali v smrt, umrl v času miru. A osamljen, zagrenjen, pozabljen. 

Dolina

Mnogi so takrat skušali pozabiti vojno vihro, ne vedoč, da je pred vrati že nova, še hujša, bolj divja, uničevalna za vse, brez razlik. Pri križih sva se pustila zavesti puščici in nekje sredi razgledne poti ugotovila, da bo treba do varnega prehoda višje. Danes je vseeno, nekoč pa je predstavljal ločnico med življenjem in smrtjo. 

Prehod

Seveda nisva hodila nazaj, kar naravnost, skozi gozd je šlo hitreje. Nato pa sva vstopila v podzemni prehod, ki naju je pripeljal na drugo stran, tja nad Grgar. In tik pod sv. Frančiška, ki danes oznanja mir na s krvjo prepojeni Skalnici. Do cerkve je bilo sedaj le streljaj, jaslice okoli oltarja, tak čas je sedaj. 

Frančišek

Počakala sva, da so nama pokazali še tiste v dvorani, zbrane od blizu in daleč. Nato pa stopala proti sosednjemu griču, prerešetanemu s kavernami, postojankami, jarki. Vodice. Posedela sva na klopci, prijazno gledala sosednji Sabotin, postala ob spomenikih, se čudila kaverni v več nadstropjih. 

Ko odložiš svoj križ ...

Nato pa vojno pustila za seboj, hitela navzdol, prečila pobočje, obljuba je delala dolg, mudilo se je. Le pri studenčku sva za trenutek postala, voda je življenje, voda je še tu, teče, prav tako kot čas, spira rane, celi pobočje. Mogoče je nekega dne ne bo več, toda danes je še tu, pomirjena sva zapustila nekoč ranjena pobočja, ki počasi pozabljajo.

Vodice