Eden ni nobeden

Kaj naj rečem. Res je nekaj posebnega. Ko te hči preseneti z željo, da bi šla skupaj na kucelj nad planino. Kot bi zadel na loteriji. Ali dobil res dobro darilo za rojstni dan. Redke stvari so vedno posebej dragocene. Tako sploh ni važno, koliko je ura, ko se podava ob vlečnici. 

Smreka

Preskočiva na deviška pobočja, hodiva do naluknjane sledi, znane že od dneva poprej. In se na mestu, kjer se pobočje razširi, vprašava … kam? Odgovor me seveda preseneti. Od ponujenih dveh možnosti izbere obe. Navdušeno potrdim izbiro. Sam se ne bi mogel odločiti bolje. 

Mimo kasarne

Prečiva pobočja, mimo kasarne, čez preval, navzdol, pa spet navzgor. Do dobro znane železne kupole na vrhu. Kjer takoj sede nanjo, dvigne roke v znak navdušenja. Nad snegom, modrim nebom, soncem, nama. Dnevom in tem, da sva sredi lepega konca tedna. 

Na Možicu

Nič ne zamerim, prav nasprotno. Tudi sam čutim tako. Odpeljeva navzdol, zavijava na ozki beli sledi, mimo luknjačev, navzgor in po poti proti Slatniku. Tistemu pravemu. Obvozna mulatjera je dobra, le snega res ni veliko. Vendarle pa zadosti za hojo, več tako ne potrebuješ. 

Pod nepravim Slatnikom

Iščeva prehode, stopava čez kamenje, suhe trave rahlo valovijo. Na visokem razgledišču, tam med Soriško planino in Baško grapo, počakava, da se dih umiri, srce ubere bolj zložno krivuljo. Potem pa se po vseh razgledih, shranjenih na morda najbolj minljiv pomnilnik, odpeljeva navzdol. 

Soriška Planina

Ob tako borni količini snega je treba pogledati kam. Kje bo šlo najbolje. Najti prave prehode. Zavijava mimo črnih korenin, odcvetelih stebel, razkuštranih grmov. In doživiva pravi rodeo po sledeh luknjačev, kjer ozki prehodi vse naredijo še bolj divje. 

Pršičenje

Nato pa nama širše pobočje, polno pršiča, znova privabi smeh na ustnice. Smeje se nama vse do konca, zavijeva na smučišče, peljeva do tekme sankačev, z mislimi sva že daleč, v dolini, skorajda doma.