sobota, 05. marec 2016

Vsi štirje

Ko so pred oknom začele poplesavati prve snežinke je bilo jasno, da so vremenski vrači znova brcnili v temo. Seveda je sledilo priganjanje, pospešene priprave in dekleti sta presenetili. Kot bi mignil smo že stopali megleni prevleki, ki je ležala nad Kranjskim Rakom, naproti. 
Kranjski Rak
Koča vzhodnega brata je še samevala, ob robu gozda smo prišli do ceste, kjer sta sledi peljali seveda čisto prav. Se pa pot do Kašne planine vleče. Kar je res, je res. Kar nismo mogli dočakati travnikov pod njo. Izvir teče še v času tega mraza, ki ni ne tič, ne miš. Ravno tam nekje okoli ničle. Toliko, da so na nas padale bele snežinke in ne dežne kaplje. 
Sneženje
Z Ajdo sva stopala nekoliko hitreje. Med vzponom po travnikih, ko sva že zapustila cesto pod seboj, sta mimo privriskala današnja prvopristopnika. Za najin okus kar malo preveč hrupno. No, vsak po svoje. Da sta bila iz velikega mesta, menda s tem nima pomembne veze. 
Studenec
Na Kašni planini je bila koča seveda krepko zapahnjena, toda balkonček pred vhodom in klop prav tam, sta nama bila z Ajdo prijazno zatočišče. Pihalo ni, sneg je naletaval tam nekje daleč. Počakala sva na Majo in Živo. Prikazali sta se iz megle, kot bi ravnokar stopili iz sanj. 
Kašna planina
Znova skupaj smo se vrnili v belino. Sledi predhodnikov so nam kazale smer, malo gor in dol, že je veter oznanjal vrh. Le samotna smreka mu kljubuje ob kupu kamenja in skrinjici za vpise. Z Ajdo naju je skoraj prestavljalo, ko sva si nadela smuči. Zavoj pod vrhom sta za nama prišli še počasnejši. 
Dotik
Živa se je vzpela prav do vrha, potrepljala skrinjico, nato pa smo odpeljali navzdol. Pomrznjen sneg je narekoval tempo, smer, ob prekopicevanju izvabljal smeh. Še enkrat smo pomahali planini, nato pa nadaljevali skozi pršič travnika do ceste in po njej. Seveda bolj ali manj naravnost, do zadnjih zavojev nad našim domom. Bilo je lepo. Biti skupaj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar