Triangel in Živa

Spet z mladino. Tako je najlepše. Živa me včasih prav preseneti, ko kljub dvomu prikima in gre. Saj ne rečem, da je navdušenje brezpogojno. Pa vendarle. Že tiha privolitev je dovolj. Kajti biti skupaj z bližnjimi je vendarle tisto, k čemur težim, kar me veseli in izpolni. 

Jutro nad Ljubeljem

Jutro naju je ujelo na že kar živahnem Ljubelju. Kukala sva skozi okno in se čudila številnim planincem, ki so v polni opremi hiteli skupaj s svojimi najboljšimi, seveda štirinožnimi, prijatelji navzgor. Tudi midva sva po zajtrku stopila na sneg, si nadela smuči in se začela vzpenjati. 

Dotik pomladi

Postajalo nama je vedno bolj jasno, kakšno opravilo je jutranje duše peljalo tja pod plazove Begunjščice. Na srednji postaji nekdanje žičnice so se zbirali tisti, ki so potem v bližini preizkušali svoje zveste spremljevalce. Reševanje izpod plazu. Da sta tako kraj kot čas prava, sva videla le malo naprej, na visoki cesti. 

Plazovina

Pred dnevom ali dvema jo je prekril plaz. Pogled na mogočno plazovino pod Ljubeljščico, kupe zbitega snega, trdega kot beton in krogel na vrhu ledenika je bil prav grozljiv. Človek je ob pomoči tehnike znova zmagal, prebil zaporo in vzpostavil stanje v katerem je pot bila in mora biti. 

Megleni prihod

Živa je šla počasi toda vztrajno, na sedelcu nad kočo malo postala, potem pa mi sledila proti najinemu cilju. Megle so se vlekle mimo naju, ko sva zagrizla v zadnji breg, volja pa se je izboljševala. Še malo in že sva stala tam ob kameri, utrujenost je le počasi prepuščala veselje ob tem. 

Mi2

Priprava, stopila sva skupaj, hitra fotografija in prijeten klepet. Nato pa so si že sledili zavoji navzdol, Živa mi je sledila kot bi utrujenosti ne bilo več. Švignila sva mimo tistih, ki so se šele vzpenjali, na kratko pogledala kako poteka šolanje, nato pa že odbrzela do najinega doma, tam na uravnavi, kjer se vse zaključi. Veselje je bilo. Pri obeh.

Smuka