nedelja, 06. marec 2016

Cicelj in tam okoli

Dan, ki sem ga sklenil izkoristiti. Torej ne pustiti vnemar, zapisati pozabi in pokopati globoko tja, kjer ga nikoli nihče več ne bo našel. Sedel sem v jeklenega konjička in se odpeljal raziskovat. Nenavadna vršička, visoko nad dolino, kamor pelje ozka in zavita pot. 
Grajski pogled
Sedaj po njej zlahka prijahaš tudi na štirih kolesih, včasih so morebiti tja drdrala zgolj konjska kopita. Kolesa sem pustil tam, blizu grajskega vodnjaka, nato pa stopil na blatno pot. Drselo je, lovil sem ravnotežje, prav ves čas tja do Murovice. Kjer sem zgolj počasi stopil skozi cilj, pričakale me niso ovacije in ploskanje navdušene množice. 
Murovica
Je nisem pričakoval in ne želel. Zgolj oddahnil sem si, nato pa stopal navzdol, po širši poti, drselo ni nič manj. Srečanja niso bila pogosta, pozdravi pristni. Greben proti Ciclju je ostajal za menoj, na vrhu me je še vabil, pa kaj, ko sem ga sklenil obiskati z druge strani. Tam od Miklavža, pod katerim sem znova razjahal, pozdravil svetnika, nato pa sopel navzgor. 
Miklavžev pogled
Meglice so hotele zakriti, da je dan že krepko zakorakal v dopoldne, tisti, ki sem jih srečeval, so to že vedeli. Mogoče so jim to povedale ure. Ali pa nek notranji občutek. Štirinoge kosmate z repom mahajoče zverine so jim delale družbo. Na Ciclju sem postal na kratko, presenetil me je nov obiskovalec. 
Megleni Cicelj
Nato pa sem odkorakal navzdol, najprej peš, nato z mojim pločevinkom, peljal proti središču, fosilni steni in seveda situli. Vse sem obšel na enkrat, hitro in z velikim objemom. Nato pa sledil še proti zadnjemu današnjemu postanku. Visoko nad dolino. 
Vaško pokopališče
Tako visoko, da me je potem, ko sem poromal k vsem svetnikom, ki ta grič s ponosnim imenom gora varujejo, presenetilo babje pšeno. Pobegnil sem v konjička, ga še zadnjič danes zagnal in odjahal proti domu. V sončni zahod? Kje pa, saj dan še do polovice ni prišel.
Gora

Ni komentarjev:

Objavite komentar