nedelja, 20. marec 2016

Vrhe in Gradišče

Čudni so ti dnevi. Prehajaš med zimo in pomladjo, trenutek prej te zebe, tistega kasneje že greje toplo sonce. Okolica Ljubljane, Dobrova. Tu sem se ustavil pred časom, takrat sem iskal začetek neke zgodbe. Ki je potem trajala in prinesla vrsto pustolovščin. Danes se je ena zgodba začela in prav kmalu tudi končala. 
Sonček
Toda zato ni bila nič manj zanimiva. Sonce je ožarilo suho listje, ostanek jeseni. Pot se je vzpenjala ravno prav zložno, da vdihi niso bili pregloboki. Zlezli smo na Tičji rigel, pa kakšnega ptiča nismo srečali. Smo pa zato po občudovanju nekaj znanilk pomladi presenečeno zagledali na poti tistega, ki nič ne vidi. 
Pomlad
Pa ga kljub temu človeški strah uvršča med tiste, ki so mu zgolj podobni. Ali on njim. Hitel se je zvijati v skrivališče, ko smo sklonjeni nad njim občudovali posebnost narave. Nismo ga hoteli prestrašiti, še manj mu škodovati, smo sporočali v mislih, stopajoč naprej po naši poti. Ta je peljala kot se zagre in nas pripeljala prav. 
Slepec
Tja kamor smo želeli, do lesenega koledarja, praznih steklenic in misli lokalnega pesnika. Ki jih je vrezal v les in pustil vsemu svetu, ki se mu da sem gor, na ogled. Sonce je presevalo skozi gozd, zaokrožili smo, po prevzeti tradiciji, nato pa stopali navzdol, po znanih grabnih, poteh, stopinjah. 
Vrhe
Da bi se po kratkem preskoku zgolj midva še enkrat pognala navzgor. Na Gradišče, simpatičen vršiček, obiskan že pred časom. Poti je bilo toliko, da sva ravno dobro zadihala. Potem pa je bil tam že kup kamenja, nedvomno ostanek sodobne zabave, toda pobran morebiti od tistih, ki so tu že od nekdaj. 
Modrina
Nisva bila sama, nekdo naju je čakal, zatorej se nisva obirala. Obrat in že sva hitela navzdol, posamezni ujeti pogledi, tja v dolino, nato pa iskanje bližnjice, da bi bila prej. Saj se vedno nekam mudi, vedno je premalo časa, treba je hiteti, tja ali tja, nekam že.
Gradišče


Ni komentarjev:

Objavite komentar