Ajda je najprej odkimala. Potem malo razmišljala, zaznal sem sled neodločnosti. Nato je še enkrat nekaj zamrmrala in končno pokimala. No, lahko greva. Možnosti? Lovrenc, kaj pa drugega. Tudi prav. Odpeljala sva se do Bašlja, spet parkirala v Gamsovem raju. Sva? Seveda bi moral pisati v množini, saj je bila z nama tudi Kali.
 |
| Spomenik |
Pri koči se je nekaj dogajalo, priprave na piknik, najverjetneje. Kali je točno vedela, kje mora, midva sva jo mahnila za njo, malo sem in malo tja. Lepo po poti, kot je prav. Kali se na to ni preveč ozirala in je kdaj ubrala tudi kakšno bližnjico. Stopili smo mimo spomenika drugi svetovni noriji, pred kmetijo Vaškar zasopihali po stezi. Mestoma je bila spolzka, vendarle pa je šlo.  |
| Storžič ima kapo |
Prišli smo na cesto, šli na drugi strani spet navzgor, vse do travnika pod cerkvijo. Napis, da je treba pse na vrvico, saj so ovce na paši, je nedvomno ostal še od lanskega leta. Travnik je namreč sameval, mimo znamenja smo stopili do svetega Lovrenca, kjer je res lep razgled, zato je vredno postati, vdihniti, se razgledati.  |
| Znamenje |
Kot običajno smo jo mahnili po levi strani na vrh, označen s kupom kamenja in nekakšnim šotorom iz vej, naokoli spet prišli do cerkvice. Stopili smo navzdol, pazljivo, saj je bila sem in tja pot kar spolzka. Le Kali s tem očitno ni imela težav. Proti Vaškarju smo šli po cesti, na dvorišču počakali, saj so ravno gnali s paše ovce, kopica jagenjčkov se je starejšim motala okoli nog. Mlada ovca je ušla pod ograjo, pa hitro našla prehod nazaj do črede.  |
| Večerni pogled |
Ko se je cesta sprostila, smo po nekaj korakih zašpilili klobaso, mimo spomenika prišli do strmega spusta proti Gamsovemu raju. Tokrat sva bolj ali manj nevede tudi midva stopila po eni od bližnjic, nadaljevali smo do izhodišča. Tam se je počasi začelo dogajati, nekaj več ljudi, hrupa. Le nasmehnila sva se, Kali je skočila v prtljažnik, odpeljali smo proti Miljam.
 |
| Sveti Lovrenc |
Ni komentarjev:
Objavite komentar