Aklimatizacija

Tako vabeče je sonce sijalo skozi okno, iz dnevne sobe počasi, tiho in kar malo nagajivo prilezlo v spalnico. Budilo in vabilo v majski dan. Na potep, naokoli, še zgodaj, pred službo in stresom vsakdana. Saj bo popoldan oblačno, mogoče celo dež, aprilsko vreme, je obetala napoved. Nisem si dal reči dvakrat, med hitrim oblačenjem se je le še postavljalo vprašanje … kam.

Dobro olistan gozd

Jutranja gneča z vseh smeri proti prestolnici, zastoji tu in tam, časa omejeno, saj je treba še kaj narediti. Ja, presneto, kaj drugega pa potem ostane kot klasika, ki jo lahko vidim že z domačega okna. Šmarna gora. Pristal sem v Šmartnem, kjer je bilo parkirišče še skoraj prazno, odhitel mimo šole, kjer se je pouk verjetno ravno začel, sopihal s pogledom na nenavadno palačo nekega neznanega kralja. 

Kdo je prvi?

Nekaterim pa res dogaja, sem si kot že tolikokrat ob tem arhitekturnem čudežu mislil, izginil nekaj višje mimo propadajoče domačije v že dobro olistan gozd. Blatni dol, kot sem poimenoval ravnico pred vzponom, ki si takšno ime vedno zasluži, celo v času največje suše dvomim, da blato tu povsem presuši. 

Domači konci

In nato klasika, Partizanka. Sopihanje navzgor, povezano z aklimatizacijo, potrebno po dveh tednih obmorskih krajev. Malo višje sem skoraj dohitel gospo. Pa se je očitno prestrašila sopihajočega dedca za njo in je vse do vrha lepo držala razdaljo, ne glede na to, kako sem se napenjal, da bi jo ujel ali celo švignil mimo. 

Grmada

Tam ob cerkvenem obzidju sem pogledal proti domu, pa še proti Gorenjski na drugi strani, stopil navzdol, mimo zvončka, katerega je starejši možakar otresal tako, kot bi iz njega hotel stresti vse dobre želje in misli. V sedlu ni bilo kaj veliko misliti, že sem se pognal po stezici čez travnik, skozi gozd, proti vrhu Grmade Zgolj za pogled proti Savi globoko spodaj, kolikor se jo je videlo. 

Savska ravnica

Potem pa sem že usmeril korak navzdol. Nasproti mi je prisopihala prav gospodična s Partizanke, z nasmehom prijazno pozdravila in odhitela proti vrhu. Sam sem sestopal naprej, po Romarski poti, proti Šmartnu. Kar hitro, saj je bil dan tukaj, čas je bil za vrnitev domov, delo in vse ostalo, kar hote ali nehote, nekako spada zraven. Pa naj bo. Važno, da se je dan lepo začel.

Rožica za dobro jutro