Jutro me je zbudilo na znanem mestu v Škofji Loki. Od tam sem se prestavil na ovinek ceste pri kraju Praprotno, še pred prvimi sončnimi žarki zakorakal skozi vas. Pogledoval sem proti Križni Gori in razmišljal, ali se bo težka bela megla, ki je prekrivala vse naokoli, kaj razkadila. Predvsem pa ali bom kdaj prilezel iz nje, pod modro nebo.
 |
| Nad meglicami |
Odgovor sem dobil, še preden sem prišel do Svetega Tomaža, vasice, ki kot pozabljena leži pod cerkvijo, posvečeno prav temu svetniku. Rosna trava mi je zmočila čevlje, ko sem stopil do velike lipe ob njej, iz luknjice na ptičji hiški je kukala mala glavica mlade siničke. Ko me je zagledala, se je prestrašeno skrila.  |
| Sonce |
Starša sta skakljala po vejah in šele ko sem ob cerkvenem zidu otrpnil, sta si s hrano v kljunu upala do podmladka. Stopil sem nazaj skozi vas, na drugi strani prečil do sedla nad Sušo. Kmetija Zalubnikar tik pod njim je bila videti precej zapuščena. Nekaj korakov za sedlom, prav tam, kjer travnik poljubi gozd, sem sledil stezi levo.  |
| Sveti Tomaž |
Strmo se je vzpenjala, moča je naredila podlago spolzko, že ob hoji navzgor je bilo treba paziti. Nič mi ni dišalo, da bi se tu spuščal. A kot vedno je bilo klanca z vztrajnostjo konec, nič več mi ni bilo treba gristi kolen, še nekaj korakov, malo sem in tja, pa sem stal ob koči. Notri nisem hodil, hrup in glasovi me niso pritegnili. Je bilo lepše stati tam zadaj, pri antenah, gledati Sorško polje.  |
| Sorško polje |
Občudoval sem s potovanjem sonca po nebesnem svodu obsijane meglice. V dolinah med strminami je bilo še megleno morje, v globeli svetloba še ni prodrla. Čas me je priganjal, obrnil sem, na poti navzdol pozdravil polžka, ki je šele lezel navzgor. Na vrhu strmega dela sem odvil levo, ta steza me je veliko bolj prijazno pripeljala na spodnjo pot. Kmalu sem bil spet pri Zalubnikarju, spuščal sem se navzdol, v že prav dobro prebujeni dan. Odlično se je začel.
 |
| Cvetoči travnik nad Zalubnikarjem |
Ni komentarjev:
Objavite komentar