Od doma na Tošč

Dan je bil videti kar v redu. A čakal sem na družbo. Dolgo. Ko sem izvedel, da je ne bo, sem okoli pol dvanajstih na pot stopil sam. Zamisel je bila, treba jo je bilo le še izvesti. Od doma sem hodil proti Kosezam, prečkal avtocesto, stopal skozi Podutik. Na poligonu, ki je namenjen gorskim kolesarjem, se je nekaj dogajalo. Ena od trgovin je predstavljala kolesa, nekateri so jih preizkušali. 

Podutik

Prvi koraki v breg, po stezici ob cesti, zavoj v smeri Toškega čela, mimo kurirčka sem jo mahnil v gozd. Nekaj se jih je spuščalo, kdo tudi še vzpenjal. Prehitel sem mlado družino, še poln moči sem bil dokaj hiter. Pri lovski koči je bilo živahno, marsikomu je to cilj. Sam sem šel naprej, mimo nenavadnega spomenika osamosvojitvi, makadamska pot v smeri Topola. Gor in dol, se kar malo vleče.

Kurirček

Včasih je mimo pripeljal kakšen kolesar, pohodnikov nas je bilo le za vzorec. Ob poti so cvetele kukavičnice. Pred prvimi hišami je po strmem bregu navzdol skorajda priletel kolesar brez zaviranja, hotel je dobiti hitrost za vzpon čez prvi klanec na poti nazaj. Na drugi strani vasi sem šel do kamnoloma, ob njem ujel stezico, ki me je pripeljala na dokaj razgledni Goljek. 

Toško čelo

Na enem od stebrov nekdanjega stražnega stolpa sedaj plapola zastava. Dvojice, ki je sedela na klopci, nisem predolgo motil, na drugi strani sem se spuščal navzdol, vse do poti, ki me je skozi gozd pripeljala pod vršno pobočje Polhograjske grmade. Vzpon do vrha, nekaj pogledov, spust do sedla, kjer je gostilna Gonte. Malo sem razmišljal, pa ne prav dolgo. 

Goljek

Že sem grizel v breg, proti Malemu Tošču in naprej njegovemu velikemu bratu. Najvišji vrh Polhograjskih dolomitov je vreden cilj, pa čeprav prvenstvo drži šele nekaj desetletij, odkar je zaradi človeškega posega Pasja ravan za nekaj metrov nižja. Noge so bile že malo utrujene, pa sem vseeno kar hitro sedel na klopco na najvišji točki. Vzel sem si dobrih pet minut odmora, potem pa stopil nazaj. 

Pogled na Tošč s Polhograjske grmade

Mimo Gont, pod Grmado, nazaj do Topola. Tam sem poiskal še Mavrični zaklad, potem pa hodil skozi vas proti makadamski cesti. Do Toškega čela se je kar vleklo, navzdol pa je šlo hitreje. Ni se mi dalo iskati gozdnih poti, spuščal sem se kar po cesti, šel skozi Podutik, Koseze, se odžejal pod Šišenskim hribom, še zadnji koraki, za menoj jih je bilo veliko, pot je bila dolga, 36 kilometrov vse skupaj.

Na prvaku Polhograjcev