K2

Ta teden je Borut imel čas. Na vprašanje kam je malo pomislil, potem pa skomignil z rameni. Ja, zaradi mene lahko zopet na Jakoba. No, saj zakaj pa ne. Ko je predlagal, da greva po K2, pa sem bil še bolj navdušen. Tej poti sem se pred časom, tam sredi epidemije enkrat, skorajda po naključju priklopil ob raziskovanju novih smeri, ki vodijo na razgledni vršiček nad Preddvorom. 

Pod Zaplato

Tokrat sva parkirala na začetku kolovoza, ki pripelje do plezališča, šla mimo travnika, kjer je strelišče in malo nad gradbiščem novega zajetja ujela z gostim rastjem zakrit začetek stezice. Če ne veš zanjo in nisi pozoren, jo hitro spregledaš. Potem z njenim sledenjem ni več težav, kar strmo sva se vzpenjala, skozi nizko praprot pod visokimi skalnimi bloki. 

Pod stenami

Zavila sva do grebena, s katerega so se vedno bolj odpirali razgledi. Z desne je na najino pot prišla stezica, verjetno sem nekje tukaj sam našel prehod. Ob klepetu je vzpon hitro minil, tik pod škarpo Francijeve koče stoji znamenje. Borut mi je povedal vse o njem, tudi novem blagoslovu, ki ga je dočakalo nedavno. 

Na grebenu

Koča je bila zaprta, pohodnikom je gostoljubna le ob koncu tedna. Zato sva šla kar naprej, po levi poti do koče pri cerkvi. Včasih smo ji rekli Iskrška koča, danes se ji je s spremembo lastnika verjetno spremenilo tudi ime. Sedla sva za mizo, na razgledno mesto, pred nama je bilo pivo, ki naju je spomnilo na prvo skupno turo na Sonnblick. 

Znamenje

Kar nekaj nas je danes prišlo na Jakoba, nekateri bolj utrujeni, drugi manj, sedeli smo okoli koče, skoraj vse klopi so bile zasedene. Ko je Borut iz nahrbtnika potegnil ikonično stekleničko v ovoju Metaxe, je bilo brez nadaljnjega treba preizkusiti še trenutni zvarek. Dober, seveda. Potem pa je bilo le vprašanje, kje navzdol. 

Jakob

Odločila sva se kar za pot, po kateri sva se tudi vzpela, tako bova videla še kaj, kar nama je bilo prej za hrbtom, na izhodišču naju je tako ali tako čakal tudi avto. Tako sva tudi naredila, previden spust po grebenu, naprej do ceste in travnika. Vmes pa še beseda o tem in onem. Kot vedno, saj je v takšni družbi kot običajno res fajn.

Zasluženo