Njivice

PROTI MORJU – 9. 6. 2023 – Dopoldan in tudi lepši del popoldneva sem se še podil po hribih, tam z Ljubelja nad Borovlje in nazaj. Zamuda je zahtevala hitre priprave, z Ajdo sva se odpeljala še v trgovino, znosila vse potrebno v avtodom, pomahala Miljam in odpeljala proti Primorski. Pot je minila brez zapletov, pri Postojni sva odvila v smeri Ilirske Bistrice, peljala naprej do postajališča pred Jelšanami. Ura ni bila več zgodnja, izginila sva v posteljo, naslednji dan pa na ... morje! 

Njivice

NJIVICE – 10. 6. 2023 – Noč je bila mirna, zjutraj pa se je začel hrup na cesti in tudi počivališču. Tistim, ki ne morejo spati, se je mudilo proti morju. Tudi midva sva vstala, odpeljala proti meji, kjer kontrole sedaj ni več. Klasični obvoz cestninske postaje, nadaljevanje mimo Reke proti mostu. Ajdi sem dal možnost, da se odloči, v katerega izmed kampov bi šla. 

Mandrač

Ko je malo pobrskala po spletu, pogledala slike, se je odločila za kamp Njivice. Prikimal sem, na Krku sva tako peljala do znanega odcepa, parkirala pred recepcijo. Kamp ni bil pretirano poln, malo me je le presenetilo, saj naj bi bile cene na določenih parcelah nižje šele naslednji dan. Nič mi ni bilo jasno, a nisva imela kaj. 

Ribič

Odpeljala sva se do makadama sredi kampa, izbrala izmed prostih parcel lepo in senčno, parkirala, pripravila vse potrebno za dvodnevno bivanje. Po zajtrku sva odšla do Njivic na sladoled, posedela ob promenadi, v bližini znanega kipa ribiča. Se počasi vračala do avtodoma. Popoldan je minil v prijetnem odklopu, ležanju na plaži, uživanju na soncu, plavanju. 

Sladoled

Prav dobro sva se imela, seveda je bil čas tudi za pogovor, o tem in onem. Do avtodoma sva se vrnila šele, ko se je pooblačilo in je kazalo, da bi znala pasti kakšna kaplja dežja. Oba sva sodelovala pri pripravi kosila in rezultat seveda ni mogel biti slab. Prava masterchefa, se mi je smejalo. Res je bil prijeten dan. 

Na obali

Ajda mi je pomagala s svojim znanjem in programom, ki ga ima na računalniku, rešiti nalogo. Uspešno sem pridobil koordinate, zato sva se sprehodila znova proti Njivicam, kjer sem kar hitro našel skriti zaklad in se vpisal. Vrnila sva se do avtodoma, zvečer je sledil zabavni film, potem pa spanje, kaj pa drugega. 

Priprava večerje

PO KRKU – 11. 6. 2023 – Že dan poprej sva se z Ajdo dogovorila, da grem zjutraj sam malo na kolo. Tako sem skušal biti čim tišji, ko sem se pripravljal, jemal kar sem vedel, da bom potreboval na svoji poti. Ker sem s seboj pozabil vzeti vso kolesarsko opremo, mi je iz nahrbtnika ob odhodu molel ročaj velike tlačilke. 

Kapela Matere božje

Nekje so bili tudi obliži. Če so dobri za rane … mogoče bodo tudi za kakšno luknjo v zračnici. Odpeljal sem po robu Njivic do glavne ceste, zavil v smeri juga. Prometa še ni bilo pretirano veliko, zato je bila vožnja kar prijetna. Nad Malinsko sem zavil do ostankov naselja Sršići, sedaj zgolj nekaj precej zaraščenih ruševin in ostankov spominja na čase, ko so ljudje tu živeli. 

Klopca pod drevesom

Edina zgradba, ki ji zob časa ob pomoči ljudi ni prišel do živega je kapela Matere božje. Pred meseci sva z Ano tu brskala po cipresah neuspešno, tokrat hitra najdba skrite škatlice in vpis. Spustil sem se nazaj do glavne ceste, odvijal proti Valbiski, pa nekje na pol poti do tega trajektnega pristanišča zavil proti vasi Brusići in bližnji kapeli svetega Šinšerja. 

Kapela svetega Šinšerja

Nenavadno ime ima menda v mešanici hrvaškega in vlaškega jezika koren v imenu Sergij ali Sergej po naše. Kakorkoli. Vračal sem se proti Malinski, ustavil v trgovini in kupil kruh in sok za zajtrk, brcal proti kampu, kjer je bila Ajda seveda že budna. Pospravil sem kolo, pojedla sva, odšla do obale. Voda je bila prav super, seveda je bilo treba iti potapkati boje. Pofočkati, smo včasih rekli. 

Nad Malinsko

Sprva sva mislila, da bova šla danes nekaj pojesti v Njivice, pa nama je dan prej ostalo še toliko hrane, da sva si nedvomno boljšo pojedino naredila kar pred avtodomom. Ko sva pojedla, sva le še pospravila vse, odpeljala iz kampa, se usmerila proti mostu. Pa je bilo prvo presenečenje že, ko sva pri razsadniku zavila na glavno cesto. Gneča, stali smo, se malo pomikali, pa spet stali. In tako naprej vse do krožišča na začetku avtoceste. 

Zajtrk

Tam je promet stekel, kot bi mignil sva bila čez mejo, peljala proti Ilirski Bistrici, Pivki, pri Postojni nadaljevala zaradi obetanih zastojev kar po stari cesti proti Planini, Logatcu, Vrhniki. Šlo je kar tekoče, v na Vrhniki se je zaradi semaforjev malo ustavilo. Pri Brezovici sva zavila na avtocesto, do Milj je šlo naprej vse gladko. Kratko a sladko, bi lahko rekel temu vikendu.

Na plaži