Sirena

ZNOVA PROTI MORJU – 13. 6. 2023 – Potem, ko sem bil dopoldan še v službi, seveda precej predpočitniško razpoložen, sem popoldan na Miljah le še do konca pripravil vse potrebno za odhod na morje. Z mamo sva proti večeru odpeljala v smeri sončnega zahoda, navigirala do parkirišča pri kraju Stepani, kot že tolikokrat tam čisto mirno prespala. 

Dajla

SAVUDRIJA – 14. 6. 2023 – Zjutraj sva bila hitro pokonci, odpeljala sva proti Kopru, čez Šmarje vozila do meje in naprej skozi kraj Buje proti Novigradu. Tam sva odvila v kamp Sirena, hitro sem si izbral primerno parcelo, nekoliko stran od morja, pa vendarle prijetno, brez neposrednih sosedov, vsa potrebna oskrba na dosegu roke. 

Pri rtu svetega Ivana

Po zajtrku sem sklenil izkoristiti dopoldanski hlad, sedel sem na kolo in odpeljal proti Dajli. Seveda so bile točke postanka predvsem povezane z vpisi v bolj ali manj domiselno pripravljene in skrite škatlice. Tako sem se ustavil na plaži pri rtu svetega Ivana, nadaljeval mimo Pelegrina in Umaga proti severu. 

Svetilnik v Savudriji

Najprej sem sicer mislil ostati nekaj dlje pri Katoru, mogoče celo skočiti v vodo. Ko pa sem spoznal, da bo potrebno sem priti še enkrat, sem se hipoma odločil, da danes nadaljujem s kolesarjenjem do Savudrije. Kar je bila z izjemo nekaj obvozov zaradi del na cesti v Zambratiji čisto prava odločitev. 

Čolni čakajo na splavitev

Mimo svetilnika sem peljal do pomola v manjšem mandraču, tam pa dokončno obrnil in se vračal po isti poti, seveda tokrat brez postankov, do Novigrada in Sirene. Pregretemu je godil skok v vodo, tudi mama je šla do plaže zgolj z menoj. Leta zahtevajo zanesljivost, oporo. Voda je bila dobra, topla, meduz ni bilo na spregled, če so slučajno že kje tam okoli bile. 

Novigrad

Plavanje do boj, kjer se je treba pofočkati. Potem pa priprava kosila in po njem sprehod v Novigrad. Saj ni prav daleč, ravno toliko, da se malo pretegnejo noge. Krog po mestnih ulicah, do mandrača in naokoli, pod visečimi dežniki, mimo cerkve in pomola, nazaj. Ob obali, do kampa. Saj je bil kar zanimiv dan, večer, utrujenost, spanje. 

Pogled na mesto s pomola

PLAVANJE PRI KATORU, DO ČERVARJA – 15. 6. 2023 – Zjutraj sem bil hitro na kolesu, hotel sem prehiteti vročino dneva. Peljal sem po glavni cesti do Umaga, tam raziskoval mesto s pomočjo virtualno določenih točk, šel vse do konca pomola z malim zelenim svetilnikom, ki brani mestni mandrač pred visokimi valovi. 

Prazne ulice Umaga

Je bilo kar prijetno, saj so tako domačini kot turisti še bolj ali manj spali, le sem in tja je kdo krožil po mestnih ulicah. Tako prazne vidiš le redko, zato je bilo izginiti v kakšni ožini in priti ven na drugi strani kot pravo raziskovanje zapuščenega sveta. Iz Umaga sem odkolesaril proti severu, nad Katorom skočil v vodo in zaplaval. 

Trg pred cerkvijo

To sem hotel že dan poprej, pa nisem imel kje pustiti stvari, tokrat sem jih vlekel v bolj ali manj nepremočljivi vreči s seboj. Posebej koristen je bil prozoren žep, saj mi je telefon v njem javljaj točno lokacijo. Z njegovo pomočjo sem namreč našel zaklad. No, ne prav zares. Kamen z vklesanimi podatki za izračun koordinat pravega zaklada pa že. 

Kje so podatki, ki vodijo do zaklada?

Po vrnitvi na kopno je bilo računanje hitro opravljeno, malo nazaj pa najdena tudi domiselno skrita škatlica. Ura je bila še zgodnja, časa sem imel dovolj, zato sem ob vračanju proti Novigradu odvil v smeri Petrovije, Babićev in treh škatlic, katerim je skupno predvsem to, da služijo le statističnim namenom. 

Sirena

Ne posebej zanimive lokacije, nič kaj domiselna skrivališča, zgolj, da se pofočkaš in greš naprej. Vrnil sem se do avtodoma, sledilo je plavanje, kosilo, nekaj počitka. Ki pa pri meni običajno ne traja prav dolgo in tudi tokrat je bilo tako. Pozno popoldan ni bilo na sporedu nič posebnega, zato sem bil spet na kolesu. 

Sončni zaliv

Peljal sem mimo Antenala, odvil proti Lanterni, potem pa nadaljeval mimo Červarja do zaliva Maj pred Porečem. Seveda je šlo spet za virtualne točke, ki sem jih želel obiskati. Če se ob tem še malo zmigaš, pa tudi ni nič narobe. Naredil sem še sliko pri kičastem srčku, skozi katerega se vidi Poreč, potem pa odbicikliral v sončni zahod. 

Poreč

ŠE ENKRAT NA KOLO, POTEM PA DOMOV – 16. 6. 2023 - Jutro je bilo res zgodnje, ko sem skočil na kolo. Danes sva odhajala domov, zato sem imel v mislih bolj kratko turo. Odpeljal sem iz Novigrada na sever, sledil glavni cesti, ki se je počasi prebujala, do odcepa za vasico Srbani. Tam sem ob tabli, ki označuje začetek naselja prav hitro našel mesto, kjer je bil vpisni list. 

Jutranje kolesarjenje

Upal sem le, da si me domačini niso preveč zapomnili. A škatlico so pustili na svojem mestu, tudi za menoj je ostala tam, kjer mora biti. Po isti cesti sem se vrnil do Novigrada, Sirene. Zajtrk, potem pa do morja, ponoven skok v vodo, plavanje. Do boj in nazaj, kot običajno. Temu je sledilo le še pospravljanje, priprava vsega potrebnega za pot proti domačim krajem. 

Ob obali

Vožnja do meje je minila hitro, na spustu s Šmarij pa se je ustavilo. Do Kopra sva se pomikala po polžje. Po eni strani sem zavijal z očmi, po drugi pa razmišljal kakšna gneča mora biti šele ob koncu tedna, v sezoni. Končno sva se prebila do avtoceste, peljala proti domačim krajem. Z mislimi, besedami o tem in onem, kot običajno.

Mama