Praprotnik in Hajnžev graben

Noč na Ljubelju je bila mirna, za sredino junija tudi mrzla. Me je kar malo zeblo. Zato mi zjutraj tudi ni bilo težko vstati, ob pol petih sem že stopil skozi vrata, odšel čez opusteli nekdanji mejni plato, začel ubirati korake proti sedlu, ki je bil nekoč glavna povezava med državama. Dokler niso prisilni delavci iz taborišč na eni in drugi strani zvrtali tunel skozi goro. 

Jutranji pogled na Begunjščico

Ob cesti so bile gume, trakovi, videlo se je, da bo danes tu zgoraj dirka. Vesel sem bil, da se bom hrumenju izognil, sedaj ni bilo še nikjer nikogar. Mir in tišina. Prevalil sem se čez sedlo, šel na drugi strani do odcepa, se vzpenjal v smeri Košutice. Pot mi je dobro znana, le mestoma precej razmočena in spolzka mesta so me malo presenetila. 

Sončni vzhod

Ko sem prišel čez lestev in jeklenice prepadnega dela se je strmina položila, med pisanimi rožami sem hodil po grebenu do odcepa poti, se usmeril mimo naluknjane pečine proti Dovjakovemu sedlu. Začel sem se spuščati, nad pašniki Majerjeve planine prišel pod Praprotnik. Sosedje ga povezujejo z vasjo Sele, torej Zell. 

Praprotnik

Sprva dobra stezica se je kmalu izgubila med številnimi sledmi krav. Zdelo se mi je, da bo treba na greben, pa sem ob pogledu na prepadna vzhodna pobočja videl, da to ne bo najboljše. Zato sem se malo spustil, iskal prehode, spet tiščal navzgor, se zaplezal v ruševje, prebijal skozenj. Nič kaj prijetno opravilo, kot ve vsak, ki je to že kdaj počel. 

Vrh

Končno sem ujel stezico, prišla je od kdo ve kje, slabo vidna, pa vendarle, stezica. Sledil sem ji in skozi goščavo me je dokaj udobno pripeljala pod vrh. Juhej. Le še nekaj korakov in stal sem ob križu. Malo manj razgleden kot Lokovnikov sosed, pa vendarle vreden obiska. Nazaj grede sem šel nižje, spodnji stezici ni bilo težko slediti. 

Dovjakovo sedlo

Le na koncu, prav tam, kjer sem prekmalu zavil navzgor, se je izgubila. Konec dober, vse dobro. Sem si danes rekel prvič. In ne zadnjič. Spuščal sem se navzdol, čez pašnik, nižje po senčni markirani poti skozi gozd. Do odcepa, kjer sem zavil levo, stopal pod Hajnžem, ob potoku, šel do obnovljenega Gornikovega mlina. 

Gornikov mlin

Odprt je za obiskovalce, potopil sem se v zgodovino, pogledal, kako so nekoč mleli žito. Voda je tekla mimo, danes ni poganjala velikega mlinskega kolesa. Šel sem naprej skozi graben, navdušen nad radoživo vodo. Še so korito potoka polnila posamezna snežišča pod Košuto. Slapovi, slapiči, šumenje. 

Radoživ potok

Prehodi preko lesenih mostičev, v najožjem delu prava pravcata soteska. In slap, kot se zagre. Spuščal sem se naprej, vse do razcepa pod vasjo Sele, kjer se potok iz grabna izliva v Ribnico. Tam me je možakar spraševal, če je višje signal mobilne telefonije. Ko sem še odkimaval, je že hitel pojasnjevati, da zna tudi slovensko. 

Slap v soteski

Malo sem pogledal naokoli, obrnil. Ko sem se vračal ob soteski, sem ga dohitel. Z mladim, razigranim psom sta se vzpenjala. Pravil je o svojih lovskih podvigih, tako v bližini Kranja, kot na Koroškem. Tu okoli je kar precej volkov, je vedel povedati. Ko sem bil prehiter, sva se pozdravila, nadaljeval sem navzgor, po znani poti. 

Sončna voda

Pri osamljeni, morebiti lovski koči, sem se napil vode, stopal naprej do razcepa, zavil v smer Hajnževega sedla. Vzpon preko melišča, siten kot vedno. Korak gor, zdrs za pol koraka navzdol in tako naprej. Vsaj tam, kjer steza ni bila zadosti utrjena. Nato med ruševjem, pod ostenji Velikega vrha na eni in Košutice na drugi strani. 

Lepi čeveljc

Na sedlu sem sedel, si vzel čas. Saj sam ga vendarle imel, danes sem ostajal na Ljubelju. Nabral sem nekaj hribje rese, zagledal malo proč tudi ranjak. Tam je bila trava višja, ravno sem odtrgal nekaj cvetov, ko se je pod mano začelo premikati. Sprva mi ni bilo nič jasno, potem pa se je iz trave izvil modras. 

Hajnževo sedlo s poti

Odskočil sem in zavpil. Tudi on se je ustrašil, sikajoč je izginil v ruševju. Kar zmrazilo me je ob misli, da bi pred nekaj trenutki lahko segel nekaj bolj v travo, zagrabil malo narobe. Konec dober … sem si spet rekel. Sedaj sem bil ob nabiranju bolj previden, kjer se ni dobro videlo, sem najprej s palico pregnal vse, kar je bilo tam živega ali mrtvega. 

Srečanje

Kakšno rožo sem v vrečko dal tudi ob hoji proti Korošici, pred planino, tam, kjer krave letos še niso vsega potacale in predvsem pos… Se ve kaj. Mimo planine sem nadaljeval po Lovski poti, tudi na zadnje travnike krav letos še ni bilo. Zato pa sem sam prav tam nabral precej zeli za dober zimski čaj. 

Hajnževo sedlo

Spust skozi gozd, do ceste in po njej izhodišča. Prireditev se je že zaključila, udeleženci so rajali nižje, pri gostišču. Sam sem sedel ob avtodom, tam sem imel svoj mir. Lep dan je bil za menoj, nove izkušnje, poti, vrhovi. Čas je bil, da se umirim. In večer, ki je počasi prihajal, mrak, ki je legal na zemljo, sta bila ravno pravšnja za to. 

Šopek