Grlovec

Že ko sem s Košutice zrl tja proti markantnemu vrhu v smeri Borovelj, sem si začrtal pot, da bi ga lahko obiskal skupaj z nekaj drugimi zanimivimi točkami. Upal sem, da ne sam, pa se je na koncu vendarle izteklo tako, da sem se v zgodnjem jutru proti Staremu Ljubelju odpravil brez družbe. Saj ne rečem. Samota mi včasih prav prija, tako kot drugič klepet v prijetni družbi. 

Jutro na Starem Ljubelju

Na odcepu poti proti Košutici sem nadaljeval naravnost, kolovoz se je končal, dobro vidna steza se je izgubila šele med mladimi smrekami na razgledni čistini. Zaman sem gledal za nadaljevanjem, sklenil, da bo kljub številnim zavojem najbolje proti Oslovskemu sedlu slediti kar cesti. Tako sem tudi naredil.

Prvi razgledi

Pot je bila precej zavita, zložno se je malo vzpenjala, malo spuščala, čisto prav, da lahko daš možgane na pašo. Na precej neizrazitem sedlu je sredi gozda kapelica, hitro sem se vpisal, hodil naprej. Zellerjev ali Selski Grintovec je bil vršiček, mimo katerega sem šel. Čeprav je bila nanj na zemljevidu narisana pot, je resničnost včasih kaj drugačna. 

Oslovsko sedlo

Steze ni bilo, kar malo po svoje sem drl do križa na predvrhu, nadaljeval po ostrem, poraščenem grebenu do točke, ki naj bi bila najvišja. Nekaj pogleda na soseščino je že bilo, kaj preveč pa zaradi poraščenosti ne. Nov vršiček, novo doživetje, ko sem že šel mimo … Spustil sem se na markirano pot, šel mimo znamenja. 

Križ na predvrhu Zeller Grintoutza

Tam je nesrečno končal pod strelom tihotapca, mogoče krivolovca Tomkov Folti, sem se vzpenjal proti vrhu. Danes mu rečejo Ferlacher Horn, slovensko pa se vsaj meni sliši precej lepše … Grlovec. Na najvišji točki je seveda, kaj pa drugega kot križ, razgledi vse naokoli pa res lepi. Nisem bil več sam, nekaj jih je že sedelo tam, nekaj še prihajalo. 

Znamenje ob poti

Eden me je celo vprašal, kaj se vidi v dolini in potrdil sem, da so to Borovlje. No, Ferlach, da me je razumel. Med krajšim počitkom sem pogledal, kje gre pot navzdol, na drugo stran, moj naslednji cilj je bil vršiček Sechter. Kar dolg zavoj sem naredil, se spustil skoraj za pol tisočice, šel mimo razbrazdanih konglomeratnih sten. 

Grlovec

Po obisku samotne koče na robu prepadnega erodiranega pobočja sem stopal do zadnjega križa na današnji poti. Nikoli mi ni bil jasen njihov pomen, a tisti, ki jih postavlja, očitno že ve. Meni so odveč, toda kot velikokrat sem tudi tukaj v manjšini. Vračal sem se do razpotja, zavil navzdol, se spuščal, skorajda do ceste proti Borovljam. 

Borovlje in tam okoli ...

Moral sem nazaj, navzgor, proti Ljubelju. Spet sem verjel zemljevidu, lovil začetek lovske stezice in ugotovil, da je takšna, kot mora biti. Začetka enostavno ni, ko pa jo najdeš, ji ni težko slediti. Prečil sem pobočja, malo me je začudil napis, da prehod proti Winklu (verjetno Kotu, po naše) ni možen. Vseeno sem nadaljeval, si mislil, da je razlog za zapise malo bolj izpostavljen prehod preko grape. 

Pogled iz Sechterja proti Grlovcu

Kakšna zmota. Ko sem že prav užival v zračni in razgledni stezici, kimal ob posameznih vrveh, ki so dajale varnost prehodu, je prišel najprej malo bolj siten del, potem pa nova vrsta opozoril. Mostovi so podrti, prehod ni možen, zasebno zemljišče. Toda meni ni preostalo drugega, kot, da grem naprej. 

Pogled proti Košuti ...

Mostiči so bili res v malo slabšem stanju, toda vrv ob steni je dajala zadosti varnosti. A na koncu so bila vrata. Železna, štrleča nad prepadno pobočje, okoli pa ovita bodeča žica. Kot bi varovala državno zakladnico. Poskusil sem ob strani, se zatikal v bodečo žico, potem pa splezal preko. Popraskan, naluknjan nahrbtnik, še bolj utrujen. Nad menoj pa oblaček iz stripov. Nič kaj prijazen. 

... in bližnjim vrhovom z lovske poti

Na srečo ovir ni bilo več, kmalu sem bil iz gozda, preko cvetočega travnika prišel do Winkla. Po pogovoru z domačinom sklenil, da si pot skrajšam. Seveda slepo zaupajoč v črte na zemljevidu. Že pot do manjšega zaselka je bila v zadnjem delu polna podrtega drevja, zaraščena. Vzpon nazaj na cesto po poseki pa razen v delih, kjer sem ujel dokaj dobro vidno stezico, lomastenje malo po svoje. 

Cvetoči travnik

Izvil sem se iz goščave, utrujen, naveličan. Cesta, sedaj mi je bilo do izhodišča vse znano. Utrujenost pohajanja, številnih višinskih metrov, me je grabila za noge. A vztrajal sem do piva na starem mejnem prehodu. Precej več časa sem porabil, kot sem mislil, precej več moči. A za cel maraton kilometrov, dvatisočak višine, tudi nekaj šteje. Doživetja so tisto, kar ostane. In zaradi tega je bilo seveda … vredno.

Zasluženo