Bleščeča planina

Z Larsom sva se že dolgo menila, da narediva krog iz Podrožce na Bleščečo planino in nazaj. Seveda naju je pritegnila serija škatlic, ki je določala pot. In bila tako še dodaten izziv. Zjutraj sva se z Ljubelja odpeljala proti Borovljam, odvila v smer Bistrice, nadaljevala z vožnjo po kratkem postanku ob Šentjanžu v Rožu do izhodišča. 

Košenine

Ura je bila malo čez pol osmo, ko sva mimo košenin stopala med smreke, bukve ... Široka gozdna cesta se je vzpenjala v okljukih navzgor, vse do odcepa steze, po kateri sva grizla kolena do ostankov gradu Rasburg. Prav veliko ni ostalo od njega, vzpon pa odtehta pogled na dolino Rož. Spustila sva se na sedelce, sprva kar malo iskala nadaljevanje steze. 

Pogled na Rož

Dokler nisva ugotovila, da je treba biti pozoren na rdeče in modre pike, nekakšne markacije te lovske poti. Vzpenjala sva se, prečila, mestoma je bilo nad nama stena, pod nama strma pobočja. Zato previdnost ni bila odveč, meni je bilo kar malo žal, da nisem s seboj vzel palic. Na sedlu sva se prevalila na nasprotno, travnato pobočje. 

Pri smreki velikanki

Tu je bilo stezi še težje slediti, brez modrih pik bi bila to skoraj misija nemogoče. Še zadnji spust, prišla sva do markirane poti pri stari smreki. Res je bila velikanka, vrha se ni videlo, izgubljal se je nekje v višavah. Do travnikov, Bleščeče planine, kjer stoji koča Slovenskega planinskega društva iz Celovca nad Arihovo pečjo, sva imela zgolj še nekaj korakov. 

Bleščeča planina

Pri sosednji koči sva sedla, nekaj pojedla, spila. Iz nahrbtnika, malo razočarana, ker je bilo vse zaprto. Sezona se še ni začela. Malo naokoli sva prišla do gozdne ceste. Sedaj ni bilo več nevarnosti, da bi se izgubila. Le na mestu, kjer je pod visoko pečino stala partizanska zemljanka, sva med balvani kar nekaj časa iskala škatlico z vpisnim listom. 

Pogled proti Arihovi peči

Končno sva jo le našla, pogledala še kočo, ki spominja na neke druge čase, sestopala po cesti v smeri izhodišča. Lep krog je bil, sva se strinjala oba. Še postanek, dva, potem pa je ura zahtevala, da odbrziva do obrobja Beljaka. Tam je bilo srečanje iskalcev nekoristnih škatlic v gozdovih, za kakšno uro sva se jim pridružila. 

Zemljanka

Da sva pozdravila stare prijatelje, videla tudi koga prvič. Se malo pogovorila, slišala kaj novega. Se vpisala v pravkar objavljeni zaklad. Potem pa odpeljala proti Baškemu jezeru, z nekaj postanki naprej do Borovelj, proti Ljubelju. Kjer sem se poslovil, prestopil v moje začasno bivališče. Lep dan sva preživela s prijateljem ...

Vpisi na srečanju geolovcev