četrtek, 02. marec 2017

Tourennacht

Obljuba, dana leto poprej, je dospela. Treba jo je bilo izpolniti. Seveda se nisem čisto nič obiral ali celo iskal izgovorov. In prav tako tudi prijatelji ne. Ob dogovorjeni uri smo se srečali na robu smučišča, rekli še besedo ali dve, se veselili, da smo znova skupaj. Nato pa že s primerno opremo korakali navzgor. 
Vzpon
Zima letos s snegom ni bila pretirano radodarna, toda na smučišču ga je bilo še dovolj. Ob četrtkih popoldan, ko pobočje že sameva in so dnevni dirkači na poti na domači kavč, je čas za ljubitelje hoje navkreber. In seveda potem, ko si vsak na svoj način priveže dušo, tudi spusta navzdol. 
Večer
Prehitevali smo turne smučarje, drugi so prehitevali nas. Pogovor s tem in onim, vedno si našel prijaznega sogovornika, skupaj z njim nekaj minut dihal enakomerno, slišati je bilo odmev korakov. Dobil si pomembne podatke o tem, česa ne smeš zamuditi, kje se da. 
Dolina
Odgovore na vprašanja, ki so se ti dolgo zastavljala. In ponujeno roko, če jo boš potreboval. Počasi se je stemnilo, luna ni dajala prave svečave, pripeta na temno nebo je bila bolj za okras. Lučke v dolini. Varno zavetje. Sedli smo za mizo, beseda je dala besedo. Koliko si ima človek povedati. 
Za mizo
Ko so se kozarci izpraznili, je bil čas, da se odpeljemo proti dolini. Seveda tako, kot smo prišli, skupaj, eden ob drugem. Spustili smo se po pobočju, zavoj za zavojem uživali v snegu, lučke so plesale elegantni ples v noči. Dvoje postankov, da smo si oddahnili, potema pa so že prišli strmina, končna uravnava, zadnji zavoj. 
Pred odhodom navzdol
Sneli smo smuči, počakali prijatelja, peš ne gre tako hitro. Nato pa kar tam, v bližini našega doma klepetali, dokler nas nista utrujenost in dolga pot, ki je bila pred nekaterimi, začeli priganjati. Besede so se izgubile v noči, prijazno smo si pomahali, odšli vsak na svoj stran. Z obljubo, da se znova srečamo. Če ne prej, naslednje leto, enega od četrtkov, zaprmej.

Ni komentarjev:

Objavite komentar