Krožnica

Nič ne rečem. Matematika mi nikoli ni bila blizu. Čeprav v šoli nisem imel težav, me pritegnila ni. Pa vendarle se danes včasih tudi z njeno pomočjo vse lepo izide. Ko imaš tri točke in ugotoviš, da skozi njih teče neka namišljena krožnica. Ki vmes obrede še kaj zanimivega, le gledati moraš. 

Pomlad prihaja

In ker ima vsako takšno kroženje svoj začetek, ki je hkrati tudi njegov konec, je čisto vseeno, ali greš levo ali desno, treba je le stopiti na pot in korakati vse dokler ne prideš naokoli. Jutro je ravno dobro potipalo deželo, ko sva mimo zaspanih ribičev ob jezeru pri Podpeči stopila na pot. 

Tomaž

In prav kmalu očitno nekoliko zabelila vse skupaj, saj sva na razpotju izbrala svoj prvi cilj. Vas Planinco. Pa bi bilo bolje, da bi jo mahnila kar proti Krimu, saj bi prišla prav tako prav, celo hitreje in bolj naravnost. Tja do Svetega Tomaža, prvega svetnika na današnji poti. 

Kronice

Nisva prav veliko molila, raje sva se zapodila na hrib, pobočja so bila polna kronic, pomlad prihaja, zaprmej. Preskočila sva Lisca, se spustila navzdol, malo po poti, malo kar po svoje. Slednje seveda brez potrebe, toda nekaj zabele mora že biti, drugače je jed komaj užitna. 

Na Liscu

Pri Preserjah sva preskočila dolino do Svetega Jožefa. Prav njegov dan je bil danes, zato je bila cerkev odprta, besede duhovna so se slišale iz nje. Toda midva sva že hitela naprej. Bolje rečeno nazaj. Proti izhodišču vsekakor. Saj niti ni jasno, kako bi najbolj prav rekel, ko si na krožnici. 

Jožef

Toda še en postanek naju je čakal. Sveta Ana je bila tista, pri kateri sva ob pišu vetra okoli vogalov pogledala na Barje in se ozrla na prehojeno pot. Potem pa zgolj še stekla navzdol, vse do tja, kjer se je pot začela. Kot je treba in kot drugače pri kroženju sploh ne gre. Na jezero je svetilo sonce, gladina je rahlo valovala, ribiči so se že odmrznili, v mislih sva jim pomahala v slovo.

Ana