Ja, res je tukaj. Pomlad. Sredi tedna so objavili, da so pobočja pod Črnim vrhom do te mere polizana, da resna smuka ni več možna. In so ustavili drdranje žičnic, zaprli vse skupaj in sklenili, da je do naslednje zime zabave konec. Toda ne za vse. Za naju se je šele začela.
Hiter domači pogled je povedal, da bo še čisto dobro. Saj nisva tako zahtevna, da bi moralo biti vse polikano. In tudi kakšna manjša prekinitev naju ne moti. Zjutraj sva se pod oblačnim nebom napotila navzgor. Sneg je bil trd, pomrznjen, toda hodilo se je brez težav.
Sledila mi je kot raketa, prav ponosen sem bil nanjo. Kaj bi ne bil! Že to, da gre z mano, da greva skupaj, je vredno poklona. Vsaka nova prelomnica je bilo novo vprašanje. Kako bo naprej. So pobočja kopna ali bo snega dovolj? Za hojo navzgor in predvsem zavijanje navzdol?
Strah je bil odveč, vedno se je pokazala bela sled. Krajše prekinitve, zgolj za meter ali dva, nama niso vzele poguma. Šla sva proti soncu, ki se je sramežljivo kazal izza oblakov. Okoli naju je bil mir, nikogar nikjer. Kot bi se življenje tu ustavilo. Prestopila sva pot tik pod vrhom, radovedno opazovala restavracijo, ki je še pred dnevi vrvela od življenja.
Sedaj je bila hiša duhov. Mimo nje je vodil snežni jezik, vse do zadnje uravnave, do rdeče preproge, tik pred vrhom, hiško za prvo pomoč. Le kdo naju je pričakal s takšno pozornostjo? Sva se bolj smejala kot res spraševala. Po počitku sva pripravila smuči in naredila prvi zavoj.
Sledil mu je drugi, tretji in še vsi naslednji. Prestop preko tiste prekinitve ali dveh naju ni pretirano motil, že sva bila na strmini. Sneg ni bil nič podoben gnilcu, nekoliko nižja jutranja temperatura nama je začarala pravi srenec. Včasih je nekoliko drdralo, to je sicer res. Toda koga bi to sploh lahko motilo? Ko je bilo le važno, da sva skupaj, prav tu, prav zdaj.
 |
| Še je sneg! |
 |
| Včasih ga je malo tudi zmanjkalo ... |
 |
| Proti soncu |
 |
| Rdeča preproga |
 |
| Smučarka |
 |
| Po beli preprogi navzdol |
Ni komentarjev:
Objavite komentar