Petelin

Nič drugega nočem. Samo to jutro, sled, ki vodi, kamor hočem. Luna, ki visi nad vasjo ne daje več prave svečave, dan se je naredil. Grem. Kot vedno, prve korake nekoliko dvomeče, o smislu in topli postelji, čisto nekih drugih oblinah. Nato zamišljeno, ko pogled obesim na najbolj mogočno vejo s snegom obložene smreke. 

Luna nad Sovčami

In se zgolj zato, da umirim dih, zazrem čez dolino Zilje do Dobrača. V Podkloštru se nad tovarnami kadi, le kdo nima niti v nedeljo miru? Sovč ne vidim, ostale so za ovinkom, sramežljivo skrite na izteku široke bele lise. Po kateri se bodo čez minute zapodili smučarji. Si mislim, ko trmasto zasopiham v strmino, naravnost, brez popuščanja. 

V Podkloštru se kadi

Nad hribom visi siv oblak, veter ga le počasi poriva sem in tja. Po progi zapeljejo prvi smučarji, hitim, da jim ubežim. Tja na levo, mimo samotnih hišk, porinjenih na rob gozda, s pozdravom žičničarju in sopihanjem. Petelinjek je vedno bližje, še zadnja strmina, tu se danes ne vozi nihče. Ne tako, ne drugače. 

Odtenki sivine

Skozi oblake preseva svetloba. Ne prav dolgo, znova je na nebu sivina v vseh svojih odtenkih. Koliko jih je, verjetno nihče ne ve, toliko kot v kakšnem pogrošnem romanu zagotovo ne. Znova sem pomahal, v hiški se je dvignila roka v prijazni odzdrav. Nato pa potegnil čisto svojo, prvo sled. 

Bili so dnevi ...

Do mesta, kjer sem vedel, da se bo ob pomladni odjugi znova pokazal vrh. Sedaj so proti nebu štrleli le ostanki nekega življenja. Ki je izzvenelo. Bogsigavedi kdaj. Vdihnil sem, se odpeljal nekoliko nižje, ujel pogled, nato pa iskal. Kje je še kaj pršenja. Pobočja so v prejšnjih dneh že dobila veliko sledi. 

Samota

Dodal sem svojo, nato pa po tako znani progi nadaljeval navzdol. Upal sem, da so zavoji elegantni, sam sem se tako počutil. Kar je tudi prav. Dan je dobil tisti pravi bronasti zven, kot ga dobijo le trenutki, ko poromaš visoko, se zazreš vase in začutiš, da je prav, da si. Kajti svet se zbudi s teboj, in zaspi, ko zapreš oči.

Med macesni