Čakanje jutra

Presenečenje je bilo veliko. Zgodnja ura je bila tista, ko sem običajno dobil vznemirljivo sporočilo. Mrtev. Seveda ne povsem, zadosti pa, da z druženjem in skupnim pohajkovanjem po zasneženih kucljih ni bilo nič. 

Živ je!

Tokrat pa je bil tu, zaspano je gledal z zadnjega sedeža avtomobila. Kdo bi si mislil. Živ je. Čas teče, mi se spreminjamo z njim. Seveda je nekaj smeha na ta račun moralo biti. Saj kdo bi se na tak dan kislo držal. Ko gremo znova skupaj, tja v Loško hribovje, na starega znanca. 

Čipka

Sredi noči seveda. Kot se za fante od fare spodobi. Sled nam je bila bela luč, ki je bežala pred nami in vedno poskočila prav tja, kamor smo usmerili pogled. Hvaležno smo ji sledili po cesti, ki pripelje na Prvo ravan in tam zavili v gozd. 

Privid?

Da smo ravno na ovinku stopili malo v kraj, se razume. Je treba, pa čeprav nismo cesarsko modre krvi. Med vzponom skozi gozd smo se popraskali po glavi. Katera skala je prava, kje smo vedno zavili v strmino, lovili pobočja pršiča? V temi je bila to prava uganka, ki pa nas danes ni zanimala. 

Kje je dan?

Strmina je bila nekoliko večja, preden smo skozi prehod v ogradi stopili na travnike. Vedeli smo, da nas pripeljejo po nekaj ovinkih do vrha. Do tja, kjer so lepi razgledi. Če je dan. In ni nepredirne beline vse naokoli. Glede dneva je bilo treba zgolj nekoliko počakati. 

Pozerji

Še ko smo skakali po vrhu in uganjali norčije je prišel. Beline ni razkadil noben urok. Ugasnili smo lučke in sledili edinemu, ki je poznal novo pot. Spustili smo se čez rob, strma pobočja, lepe vijuge za nami. Včasih je zaškrtalo, le toliko, da si se nekaj zavojev nižje spraševal, kaj je to bilo. 

Skozi gozd

Skala, led, kos veje. Nazaj ni hodil gledati nihče. V gozdu smo rezali zavoje v pršič. Nekaj prekopicevanja in že smo bili nad cesto. Zgolj še spust na našo sled in po njej vožnja do zapornice. Bila je odprta, prehod prost. Zato smo le zapeljali mimo in se smejali tistim, ki so šele prihajali. 

Blegoš

(Črni kal – Blegoš)