Napoleonica

MILJE – 24.8.2014 – Vreme je bilo bolj kilavo čez vikend. Ker pa sem imel še nekaj dopusta, katerega bi bilo dobro izkoristiti, smo se v nedeljo popoldan z dekletoma in babico odpeljali proti morju. Iste misli so po glavi rojile še marsikomu, saj je bila cesta polna, občasno so nastajali zastoji. 

Milje, trg pred cerkvijo

V Postojni smo natočili gorivo, nato pa pred Koprom zavili proti Trstu in se takoj za mejo odcepili do Milj. Muggia, kraju pravijo dandanes. So že taki časi. Našel sem mesto na parkirišču ob obali. Zanemarjeno, prašno, mestoma tudi blatno. Kar pa ni motilo domačinov, ki so se nastavljali soncu ob obali, na poceni ležalnikih, kot bi se znašli v poceni filmu izpred petdeset let. 

Marija z Jezuščkom

V vodi ni bilo nikogar, mogoče so bile krive table za prepoved kopanja ali pa zgolj lenoba. Le na pasji plaži nekoliko naprej je bilo živo, tam so čofotali družno štirinožni kosmatinci in njihovi lastniki. Sam sem nekoliko odmaknjeno naredil nekaj zamahov v slanici, nato pa smo vsi skupaj zastavili korak proti centru Milj. 

Pogled izpred gradu

Sprehod skozi stari del mesta, pogled v cerkev, postanek na glavnem trgu, vzpon do gradu. Varno je skrit za svojim obzidjem, do njega se ne da. Pa nič, smo rekli tako gradu, kot parkirišču, ki nas niti najmanj ni navdušilo in odpeljali do znane ceste nad Trstom. Napoleonica. 

Večerni Trst

Tudi tam je bilo živo, nedelja popoldan, sonce po mrkem vikendu, sem moral kar malo počakati na prosto mesto. Toda čakanje se je splačalo. Končno smo res lahko začeli dopust. Babici in Ajdi sem se pridružil ob pogledu na Trst, oko smo uprli tudi v stene nad potjo, jutri nas bodo gostile. Ko se je iztekel večerni film, smo izginili vsak v svojo posteljo.

Sen

NAPOLEONICA – 25.8.2014 – Če se res po jutru dan pozna, smo vedeli, da nas nima kaj skrbeti. Sonce se je smejalo tam na obzorju. Med tem, ko sem sam še klofal po tipkah računalnika, so vstala tudi dekleta. Že med zajtrkom je tekla beseda o tem kam in kako. 

Prva smer brez imena

Med hojo do čudovitih razgledov tja proti domačim krajem se je razprava nadaljevala. Dokler nismo razvili vrvi pod steno, kjer so nam bile že znane tri smeri brez znanega imena. Skala je bila suha, topla. Pobožal sem jo, kot jo je Maja pred mesecem in nekaj. Počofotal po prvem oprimku, ki je nosil vodo, gledal, če se kje skriva martinček, ki nas je presenetil takrat. 

Ajda v vertikali

Redka varovala, premislek in iskanje oprijemov. Za nadaljevanje naravnost navzgor. Vse do vrha, vpetja, menjave spodaj pod steno. Dekleti sta se vzpeli za mano, Živa kot pajek, Ajda nekoliko bolj preudarno, zanesljivo. Iskala je dobre oprimke, našla svojo pot. Kot jo je treba najti v življenju, jo sprejeti in stopati po njej z dvignjeno glavo. 

Druga smer brez imena

Za nami je svojo smer iskala še babica. Prvič s plezalkami je našla svojo linijo, najprej levo in nato povsem desno. Med zelenjem in rožami je bilo več oprimkov, zakaj pa ne. Smejali smo se, da je ona še iz tiste šole, klasične. In da ji je zato, tudi ko se prime za klin, to vsekakor odpuščeno. Če že zanemarimo njenih sedemdeset in še nekaj let. 

Tretja smer

Za svojo smer je navdušila tudi Ajdo, nato pa sta odšli v naš dom po čokolado in sok. Ravno prava malica za tak dan in silne napore. Sam se nisem predal zavitim linijam, plezal sem povsem naravnost, nato pa prav tako tudi sosednjo smer, nekoliko krajšo in lažjo. Pravi cukrček. 

Pod drevesom

Živa je švignila po njej kot martinček. Nekoliko počasneje, pa zato nič manj elegantno, pa sta do vrhnje vponke priplezali še Ajda in babica. Sedaj je bilo treba zgolj še izpeti zgornjo vponko in se spustiti navzdol. Pa je Živi zmanjkalo moči, pretrdo sem zavil vse skupaj, zato sem moral kar sam popraviti svojo napako. 

Sedemdeset in nekaj ...

Če ji seveda lahko tako sploh rečeš. Saj so napake lahko z drugega vidika prav silen uspeh. Da si vsaj poskusil, če nič drugega. Dopoldan je bilo treba zaključiti, postalo je vroče. Čakala nas je tretja smer, desna, že tudi znana. Ajda je bila sedaj na drugi strani vezi z življenjem, dobro je varovala, ko sem uspešno priplezal do vrha. 

Profesionalec

Seveda sem nadaljevanje ponudil dekletom, ki niso imela večjih težav. Živa je do vrha kar skočila, Ajda je plezala bolj preudarno, zložno, njeni gibi so jo odsevali takšno, kot tudi je. Babica je bila že utrujena, toda ni se dala. Več truda vložiš, večje je veselje in zadovoljstvo, če ti uspe. 

Spust

Vročina se je stopnjevala, dekleta je zmagovala utrujenost, zato smo pospravili opremo in se napotili na osvežitev in kosilo. Po njem si je vsak poiskal svojo zabavo. Ajda in Živa sta se spopadli v partiji Monopolija, sam sem sedel na kolo, se po Napoleonici zapeljal do obeliska. 

Center Trsta

Od njega pa po hudi strmini spustil do velikega svetilnika, pomnika nekega drugega časa. Škripanje zavor skozi Trst me je pripeljalo na glavni trg, do rimskega gledališča, zlezel sem na hribček sredi mesta in obiskal enega od mestnih pomolov. Na poti nazaj sem opazoval kopalce, uživali so v objemu morske vode. 

Rimsko gledališče

Sam sem zagrizel v breg, tokrat seveda navzgor, strmina je bila res huda. Ravno sem ustavil pred domačim pragom, ko sta babica in Ajda odhajali na sprehod do cerkve na Vejni. Midva z Živo tudi nisva hotela zgolj počivati, zagrabila sva opremo in šla do Torre Trieste. 

Živa v Torre Trieste

Najprej je bilo treba najti dostop, potem pa sva preplezala že četrto današnjo smer brez imena. No, ne čisto brez. Njeno ime je Senza nome. Brez imena. Itak. Ocena 4a. Spodbujali sta naju tudi pohodnici, ki sta se že vrnili z razgledišč nad steno. Tokrat nista plezali, je bilo zanju dopoldansko naprezanje zadosti. 

Dan se poslavlja

Večerilo se je, ko smo pod Traversato classico odhajali na ogled večernega filma, po katerem je seveda sledilo zgolj še zasluženo spanje. 

PARALLELE – 26.8.2014 – Ob našem prebujanju so po strehi topotale dežne kapljice. Ajda je zavzdihnila, da ne bo nič s plezanjem. Glej si jo dekle, kako je zagreta, sem si mislil. Ko smo vstali se je vreme izboljšalo. Oblaki so vodo zadržali zase. 

Pod oblačnim nebom

Spustili smo se navzdol do sektorja Parallele, kjer smo si za ogrevanje znova omislili dve kratki trojki. Ni bilo težav, do vrha Corso '98 sem splezal kot bi mignil. Za menoj je smer večkrat ponovila Živa, pa tudi Ajda in babica sta v primorskem kamnu našli več kot dovolj oprimkov. 

Babica na vrhu Corsa

Za konec je smer še enkrat splezala Živa, tokrat v vodstvu. Prvič. Brez strahu. Ker je bila pripravljena, sem dovolil, da na enak način spleza še sosednjo smer. Ho bisogno di te. Potem, ko sem do vrha prišel še sam, je smer še večkrat ponovila. Kot raketa. 

Živa v vodstvu

Tudi Ajda se ni ustrašila vertikale, le babica je bila za ponovitev preveč utrujena. Ker jo je splezala že ob našem zadnjem obisku, morebiti tudi ni bilo več prave motivacije. Pa saj, zakaj bi presegala samo sebe, če za to ni prav nobene potrebe. Z Živo sva želela še nekaj več, ustavili smo se pod bližnjima smerema z oceno 4a. 

Ajda pod vrhom smeri

A sem bolj pozabljive sorte, v vodniček pa za osvežitev spomina pa tudi nisem pogledal. Zato sem sledil liniji in dobro vidni verigi nad seboj. Sprva po smeri La fonte della giovinezza, nato pa sem sredi nje prestopil v sosednjo La via accanto, po kateri sem uspešno splezal do vrha. 

Babi

Živa mi je najprej sledila po tej zanimivi varianti, nato pa uspešno splezala do vrha v celoti po »pravi« smeri. Nad nami so bili vedno bolj črni oblaki, samo čakali smo, kdaj se bo ulilo. Zato sva pospravila opremo in sledila babici in Ajdi, ki sta se že vzpenjali proti kraškemu robu. 

Oprimek

Ujela sva ju na vrhu stene, kjer je med prvimi dežnimi kapljami babica nabirala šipek. Oblaki so se podili sem in tja, dež je začenjal in ponehoval, kot bi nekdo odpiral in zapiral pipo. Ko je vedno bolj padalo, je končno padla odločitev kako in kaj. 

Zbrana

Z babico sva polnih želodčkov odšla še enkrat do mesta, kjer se res lepo vidi Trst. Nato pa smo že sledili cesti do Občin, tam zavijali proti Fernetičem in Sežani, od tam pa peljali naprej proti Miljam. Tokrat ne obmorskim, temveč našim domačim, Gorenjskim.

Slabi obeti