četrtek, 07. avgust 2014

Špegounk

Ljudje smo res malenkostni. Izgubljamo čas in moči za stvari, ki so dejansko nepomembne. Ko se lahko po dolge tedne prepiramo, kako naj bi se gori pravilno reklo. Stegovnik, Štegovnik, Štegounk ali še kako drugače. Ja, tudi drugače namreč gre. Naj bo Špegounk? 
Jasa ob poti
Kajti res je razpotegnjen vršni greben tak, kot bi se odseval v ogledalu, postavljenem na sredini. Spet nova kost za glodanje tistim, ki jo hočejo imeti. Mi smo raje stopili iz avtomobila, se pretegnili tam v Dolu, in nato po cesti stopili tja, kjer so razgledi. 
Prvi razgledi
Skozi gozdove, po stezah, mimo jase in v strmi breg. Brez razmišljanja o imenu, ta nam res ni bil pomemben. Veliko bolj gobe, ki so se ponujale na smrekovih iglicah, potoček, ki ga je bilo komaj kaj. In seveda cvetice. Ki se s koreninami krčevito držijo v razpokah, kjer je prsti komaj za vzorec ali še toliko ne. 
Preživetje
In tisto najlepše. Razgledi. Zanimivo, da vedno hočemo videti dlje. Radovedne nas zanima, kaj je tam za robom, na drugi strani doline, čez reko. Ob možicu se nam zdi, kot da smo na vrhu svojega malega sveta. Daleč nad vsemi nepomembnimi skrbmi, ki bodo že jutri pozabljene. 
Valovanje
Iskrice v očeh, nasmeh prijatelja je vreden več kot vsi zakladi tega sveta. Ob njem se tudi meni smeji. Tak dan, s soncem obsijan. Ko se med spustom, tja na drugo stran, znova zalotiš, da obstaneš odprtih ust. Kateri škrat je tu iskal rudo? 
Nenavadni prehod
Zvrtal luknje sredi stene, sem in tja? Odprl prehod na drugo stran. In kateri umetnik je svoje sne in upe upodobil tako, da jih vidi prav vsakdo? Ki mimo te njegove Altamire stopa gor, dol ali naokoli. Nisva se dolgo spraševala. Je vabila pot naprej. 
Sanje
Prekobalila sva se na drugo stran in med spustom tja, kjer se vse konča, kjer je konec te poti, kjer sva vedela, da se dobimo skupaj spet vsi, odkrila nove zaklade. Seveda ni bilo, da bi šla kar mimo. Zapeljali so naju in nisva se pretirano branila. 
Vir
Pa ne za predolgo. Le toliko, da nisva na jaso prišla prekmalu, temveč ravno prav. In smo se potem vsi skupaj, tja dol proti krajem, kjer energije ni več, smejali čez in čez. 

(Dol – Stegovnik – čez okno nazaj v Dol)

Ni komentarjev:

Objavite komentar