Kolpa

Človek spreminja. Vse okoli sebe. Vedno bolj, znova in spet. Tudi reko, ki je nekoč poskakovala po strugi navzdol. Ob večjih nalivih ali v pomladanskem času je prav nagajivo drla, ne oziraje se na bregove, meje, ločnice. 

Mlin

Dokler je ni ustavil jez. Prvi, naslednji, presenečena se je morala umiriti. Postala je ujetnica želje po boljšem življenju, zavrtela so se mlinska kolesa. Nema žrtev napredka. Kmalu je zbledel spomin na prešerno radost nekdanjih dni. Danes teče ležerno, zaspano. 

Nad jezom

Le tam, kjer kamenje ni v celoti zdržalo njenega stalnega pljuskanja, še divje zabrbota in se zapeni. Spomni se nekdanjih časov, zažene navzdol in znova umiri. Drobne radosti, ki jo razveselijo, dajejo voljo, smisel obstoja. Ljubitelji jo pridejo pobožat, postojijo ob njej, se spustijo vanjo. 

Gusarji

Pomikajo se navzgor ali navzdol, sploh ni važno. Kajti v obe smeri gre, le na jezovih je razlika. V eno stran je sopihanje, v drugo vriskanje, vse se izravna. Pogledi pa so tisti pravi, prvinski, ko voda tiho drsi skozi zarezo, ki jo je v svoji zgodovini vrezala med visoke bregove. 

Nemirna

Na tej in oni strani, danes to ni več važno. Kdo bi se sploh še ukvarjal z ločnicami. Kajti vseeno je, kje si začel, še manj, kje boš končal. Da le dihaš njen zrak, meglice nad vodo. Ugledaš odsev nebeške luči in začutiš nasmeh. Tistih ljudi, ki ga ob reki že stoletja delijo dobrotno in kjer je edino prav, da ga tako tudi vrneš. 

Iskrenje

V vaseh, ki so nekje visoko nad reko, pozabljene sredi ničesar. Ko dneva ni več, se visoko nad temnim gozdom, polnim neke nedorečene grozljive skrivnosti, prižge luč, bela luna, velika kot že dolgo ne. 

Svetloba

Tudi mi smo jo gledali med tem, ko je čoln tiho plaval sredi ničesar, osamljen, pozabljen. Bližali smo se začetku in koncu, tam blizu doma, zaspano utrujeni. Dan nam je dal veliko, hvaležno smo sprejeli, utonili v nemirni sen. 

Večer

(Vukovci – Lukovdol)