Grado in stena nad Doberdobskim jezerom

PROTI MORJU – 27.8.2014 – Tokrat smo za zaključek počitnic izbrali italijanski Gradež. Nam je tako ustrezalo. Zakaj, je dolga zgodba, ki se jo pripoveduje ob zimskih večerih. Ne tokrat, na začetku jeseni. Živa in babica sta bili moja družba, ko smo se skozi nevihto odpeljali proti morju. Pa je bilo še pred Ljubljano bolje, vožnja po avtocesti nezanimiva kot vedno. V Italiji smo ji sledili le do Monfalconeja, kjer smo ubrali smer proti mestu Grado ali Gradež po naše. 

Parkirišče v Gradu

Nismo imeli težav najti parkirišča, ob ostalih premičnih domovih smo parkirali. Babica in Živa sta seveda takoj izginili v posteljo, sam pa sem se sprehodil naokoli in nato v prijetni družbi ob avtodomu s tako domačimi oznakami malo poklepetal. 

GRADEŽ – 28.8.2014 – Jutranje razmigavanje. Z Živo sva jo seveda mahnila do obale, da vidiva, če je kaj vode in kako je to leto s soljo. Pa je bilo predvsem prvega presneto malo, skopo se odmerja morje tem krajem. 

Čakajoči

Po nizki vodi sva se sprehodila do otočka, kjer so se na mivki že obračala prva telesa, kajtarji so v svoja pisana padala lovili veter. Še daleč od obale je bilo vode komaj do kolen. Da je temu tako, se je šla prepričati tudi babica, nato pa kar malo razočarana namesto zamahov nad globinami na obali brala knjigo. 

Močvara

Pa sem rekel, da ni za obupati, skupaj sva šla še enkrat iskat vodo, najprej do čudnih napisov v veliko jezikih in še dlje do boj. Kaj točno označujejo, ni bilo jasno, vode je bilo tu kvečjemu manj. Pa tudi obala ni bila več tako prijazna, okoli so brenčali komarji, preveč firbčne mravlje so lezle tja, kamor ni treba. 

Obala

Ko sva še ugotovila, da vode za tuširanje tu okoli že dolgo ni več, sva se poparjeno vrnila domov. Toda obupati prehitro ne gre, zato sva po kosilu z Živo optimistično prišla na obalo znova. Da vidiva, kako sedaj kaže. Pa je bilo zgolj slabše. Oseka je razkrila mivkasto dno do količka z bojo in naprej.

Nasmejana

A se nisva dala. Hodila sva do tja in naprej, tako dolgo, da sva res lahko nekoliko zaplavala. Na koncu celo nisva več čutila tal pod nogami. Čuden občutek. Čofotala sva in opazovala mravljice daleč nazaj, ob dežnikih in ležalnikih. Bila sva tako navdušena, da sva se, ko je bila mivka znova na dosegu rok, kot dva otroka obmetavala. 

V eni od cerkva

Kaj pa bi drugega lahko pričakoval? Se dolgočasil? Pa jade. Toda popoldne je bilo še dolgo. Zato smo znova vsi zastavili korak. Proti Gradežu, mestu zgodovine in sladoleda. Tega je bilo, kot se za obalo spodobi, povsod zadosti. Kopalni dan se je počasi zaključeval, zviti sončniki, v vrsto zloženi ležalniki. 

Morska pot

Ob njih smo zavili v mestne ulice, na stojnicah poskušali, kateri klobuk nam bo stal lepše. Seveda pod budnim ocenjevalskim očesom vzhodnjaškega prodajalca. Čudenje pisanim čilijem ter kaktusom na eni od stojnic, že smo bili pri cerkvi. Zgolj hiter pogled, tudi v sosednjo kapelo, ostanke časov Rimljanov. 

Pogled s pomola

V mandraču smo vihali nos, da voda v tem kanalu smrdi, opazovali važne mladeniče v čolnu in na klopci ob obali polizali sladoled. Obala je bila že prazna, sonca, ki je prej dajal vročino in silil v oči, ni bilo več. Na enem od pomolov smo daleč od obale zmajevali z glavo. Tu ne bi bilo dobro skakati v vodo. Dan je prinesel veliko, še film in že ga je bilo konec. 

Večerni odsevi

MORJE – 29.8.2014 – Jutro me je našlo na dveh kolesih. Seveda po tem, ko sem odrezal žico ključavnice. Ko pa nisem našel ključa, naj mi bo oproščeno. Se zgodi. Brcal sem mimo kraja Grado Pineta, večjih in manjših kampov, proti opazovališču za ptice na robu lagune. Pa so še spale, laguna je bila skoraj prazna. 

Ptičji raj

Sem vrgel pogled na vrabca ali dva, ugotovil, da mostu čez kanale proti Belvederju ni, nasip pa povsem zaraščen. Nadaljevanja tako ni bilo, le vrnitev v zavetje doma. Kjer je čakal zajtrk, po njem pa nov sprehod po blatni plitvini do otočka z mivko. In naprej. Vse dokler voda ni bila dovolj globoka. In je tudi babica končno lahko prišla na svoj račun. 

Mesto med suho travo

Pa tudi midva, obmetavanje z mivko in vongolami je bilo že tradicija. Potem smo na obali legli in brali toliko časa, da se je sol na nas posušila in je sonce postalo prevroče. Predlog, da gremo proti obali, je bil splošno sprejet, le Živa je imela dodatno zahtevo. Da je zanjo sprejemljiva zgolj senca v našem domu, točneje v postelji. Tudi prav. 

Plaža

Smo bili malo na stolih pred domom, malo pa v njem, uživali v brezdelju, po kosilu pa odigrali partijo kviza, počakali v senci, vse dokler se nista Živa in babica odšli shladiti do morja. Z brodenjem po plitvinah seveda. Prava globina je bila predaleč. Sam sem skočil na kolo, smer je bila druga. 

Kip brez glave v Ogleju

Do Gradeža in naprej, tam ob laguni, po kolesarski stezi, vse do Ogleja. Pogled na ostanke Rimljanov, mozaiki bazilike, večerni žarki na nasipu v bližini Belvedera. Lepo je bilo. Ob sončnem zahodu, ko so se na morju prelivale žive barve, sva šla z babico še enkrat po plitvini do soli. 

Bazilika z mozaiki

Počasi je prihajala plima, voda se je dvigovala. Hodila sva do nekaj zamahov, nato pa vrnila pod tuš pred večernim filmom. Pa postelja zanj ni najboljša, hitro me je zmanjkalo. Tako je tudi Živa raje naredila floto papirnatih ladjic, mogoče pa z njimi jutri kam odplujemo. 

Laguna in Isola di Barbana

ISOLA DI BARBANA – 30.8.2014 – Kam in kako je bilo odločeno dan poprej. Za naju z Živo. Babica se je odločila v zadnjem hipu. To po navadi ni dobro. In tudi tokrat ni bilo. Hitenje, prevračanje, lovljenje za mišji repek. No, konec dober, vse dobro. Menda. Že smo sedeli na strehi ladjice ter se peljali po kanalih proti otoku Barbana. 

Na strehi ladjice

Pol ure dolga vožnja po vodni poti, označeni z zelenimi in rdečimi stebri. Varni prehod skozi močvirja lagune. Pristanek na frančiškanskem otoku, stopali smo mimo velikega belega križa v cerkev, romarsko svetišče, posvečeno Mariji. To je jasno dal vedeti kip Marije na nosilih, ki ga ob procesijah nedvomno nosijo naokoli z vsem rompompomom, ki sodi zraven. 

Pred pristankom

Lepo poslikana mogočna kupola nad oltarnim delom pritegne pogled, tudi stranski oltarji so zanimivi. Ravno ko smo se odpravljali proti izhodu, je do nas pridrajsal eden od patrov in se v italijanščini začel razburjati. Nismo mu mogli dopovedati, da ne vemo, kaj govori. Italiano non kapito. Bi rekel stric gugl. 

Romarski cilj

In smo tudi mi. Pa nas tokrat on ni razumel. Njegovo oponašanje mlina na veter smo razumeli kot opozorilo, da ima Živa prekratke hlače. Enostavno smo se obrnili in šli po svoji poti. Na turistov polnem otoku bi se pa že lahko naučil še kakšen jezik. In malo stopil sam v korak s časom. 

Strop v kapelici

Tiste rjave cote so res tako retro, čisto out, bi rekel kakšen modni guru. Ali pa v njih našel novo smernico, vredno pist po katerih se v Milanu ali Parizu sprehajajo vitke dolgonoge. Kdo ve. Nihče nas ni preganjal iz sosednje kapele, blizu katere je skrita tudi škatlica. Bolje rečeno vrečka iz usnja. Domiselno. Dobra ideja, a nekoliko šepava izvedba. 

Živa ob  vodi

Seveda je bil obvezen postanek pri spomenikih temu in onemu, nato pa smo zavili na sladoled in kapučino. Še v trgovinico smo pokukali in znova v cerkev. Zgolj toliko, da smo kupili svečo za spomin. Dlje zaradi razboritega patra raje nismo hodili. Pa saj, zakaj pa bi? Videli smo vse, kar je na malem otoku vredno videti. 

Eden od spomenikov

Že nas je ladjica peljala nazaj proti kopnemu. Po pristanku smo se ob vračanju proti domu ustavljali še ob stojnicah. Zgolj, da smo pasli firbca. Sejem bil je živ, mednarodna zastopanost velika in raznovrstna. Tako prodajalcev kot blaga. Vzhod je prevladoval, čemur se nismo čudili. 

Znova na mivki

Po kosilu sva šla z Živo pogledat, kako danes kaže z vodo, babica pa se je zaradi prask vratolomnega jutranjega prevračanja odločila, da danes kopanje zanjo odpade. Voda je bila osvežujoča. Ko sva seveda do nje prišla. Kar pa je v teh koncih dolga zgodba. 

Cvet

Poklepetali smo s prijateljem, nenadejanega srečanja smo bili res veseli. Nato pa po odločitvi babice, da danes ne gre na kolo, že pakirali stvari. Smer - Doberdob. Znova smo bili neodločni, le katero smer naj uberemo? Na koncu smo se po obratu pri lokalnem Sparu in preboju skozi zastoje ob Gradežu odpeljali proti Ogleju. 

V baziliki

Babica je pred večernim zaprtjem ujela ogled bazilike in mozaikov, sam pa sem med tem poiskal znano parkirišče. Živa se je ogledom odpovedala, je bil spomin izpred leta ali dveh še zadosti živ. Sam sem šel babico poiskat, da se nama ne izgubi, čez ostanke nekdanjega pristanišča sva se vrnila do avta in doma. 

Pristanišče iz časov Rimljanov

Z vožnjo smo nadaljevali do Sredipolja, ki se mu danes reče Redipuglia. Parkiral sem ob velikem spomeniku noriji prve svetovne vojne. Sledil je hiter sprehod do pomnika na nižjem griču, nato pa sva z babico na drugi strani ceste še preštela število prisotnih vojakov. Presente. 

Presente

Jih je več kot 41.000. Grozljivo. Še bolj, ker gre le za slabo polovico padlih vojakov tretje armade. In to je bila zgolj ena stran. Ja, tako je, ko se gredo generali vojno. Ljudje pa trpijo. Sto tisoče, miljone zgodb, povezanih s padlimi. Matere, žene, otroci. Čakajoči. Zaman. 

Igra svetlobe

Z vožnjo smo nadaljevali do mesteca Doberdob, tam zavili proti jezeru. Na zamišljenem parkirišču smo malo motovilili, da je bilo zadosti ravno, nato pa se pripravili za spanje. Po večernem filmu seveda. 


STENE NAD DOBERDOBSKIM JEZEROM – 31.8.2014 – Jutro je treba loviti mlado. Ura je kazala okoli sedme, ko sem se pretegoval, pa tudi babica in Živa sta se kmalu zbudili. 

Pri doberdobskem jezeru

Zaspanost se nam je še malo poznala, ko smo po zajtrku krenili na pot. Babico je ponoči motila glasba, Živo pa verjetno zgodnja ura, ko je bilo treba iz postelje. Pot do zapuščenega informacijskega središča je bila široka in ravna, naprej pa nekoliko ožja. Pripeljala nas je do mostiča na robu jezera. 

Kje pa je voda?

Za lato, ki je zapirala dostop, se nismo preveč menili. Res pa smo videli, da bo razgledna točka prej ali slej dokončno preperela. Pa saj pravega razgleda tako ni bilo. Zgolj na trstičje, ki se razteza vse, kamor nese pogled. Vrnili smo se do odcepa, ki vodi proti hiši Cadorna, se vzpeli do zgornje ceste in še naprej do plezališča. 

Via Facile

Prva, za ogrevanje, je bila smer Via Facile, klasična trojka. Menda. Pa so se mi posamezni detajli zdeli kar nekoliko težji. Ali pa zgolj še nisem bil zadosti ogret. Za menoj jo je splezala še Živa, seveda dvakrat. Potem pa sem jo ponovil še sam z varovanjem od zgoraj. Sem kar tekel čez steno, sedaj se mi ni zdela več nič posebnega. 

Živa na vrhu smeri

Za nama se je povabilu odzvala še babica, kateri pa je pod vrhom spodnjega dela zmanjkalo oprimkov, bala se je novih poškodb, danes ni bil najbolj njen dan. Zato sem jo spustil nazaj na trdna tla, nato pa splezal še sosednjo smer, imenovano Diedrino, klasično štirko. 

Vstopni del 

Mi je šlo dobro in hitro sem bil na vrhu. Med tem je Živi volja povsem izginila, začela se je kujati. Treba je bilo nekaj počitka, sam sem odšel do hiše Cadorna in našel za njo opazovališče iz prve svetovne vojne. Vrnil sem se do deklet in skupaj smo opazovali italijanske plezalce, ki so prišli med tem. 

Diedrino

Volja se je toliko popravila, da je Živa uspešno splezala tudi smer Diedrino, vse do vrha. To pa je bilo tudi vse. Nič več, je bilo jasno sporočilo. Pospravil sem opremo, skupaj smo se napotili do hiše, tam raziskali rove do konca in prebrali pojasnilno tablo o bojih v okolici Doberdoba. 

Pogled na jezero iz zraka

Mimo hiše smo šli do Gradišča, utrjene naselbine antičnega časa in še naprej do položajev iz prve svetovne vojne. Našli smo fige, šipek in čudovit razgled. Sam sem nižje poiskal daljše rove, prsobranov pa je bilo tako povsod zadosti. Počasi smo se spuščali proti hiši Cadorna in zgornji cesti ter naprej do našega doma. 

Doberdob, slovenskih fantov grob

Živa je bila sedaj že boljše volje in kaj hitro si je izgovorila sedež ob meni, ko sem zavil s parkirišča na cesto in peljal naprej do avtoceste pri Monfalconeju, tej pa s postankom na Lomu sledil proti domu.

Vhod v eno od kavern