Moča

Dež. Nebo je tiho jokalo, kaplje so padale na liste, zdrsele po njih, z enega na drugega, vse nižje, pod vplivom težnosti, do tal. Polnile so se struge hudournikov, grozile, da raztrgajo obalo, odnesejo vse pred seboj. Pa me ni skrbelo. 

Vodna pot

Ko sem stopil na skalo, prestopil vodno pot in se na drugi strani vzpenjal skozi gozd. Za kaj hudega je bila vodna sled preveč prijazna. Jutro bo mogoče drugače. Kdo bi vedel. Meglice mokrega dne so zakrivale razglede, me puščale v svojem svetu. Velik balvan me je pozdravil, možic nekoliko višje. 

Kopica usod

Postal sem ob njem, spregovoril nekaj besed, nemo mi je odgovarjal. Vsak je nanj odložil del sebe, spisal zgodbo, shranil spomine. Na klopco bi sedel. Tam na robu. Užival v pogledu. Če bi bilo kaj videti in ne bi vlaga lezla v vse pore. Tako sem stopil naprej, kapljice z neba, velika luža pred menoj, voda vse naokoli. 

Poplava

Brodil sem naprej, črno belo usnje se je pomikalo mimo mene, pastir z veliko palico za njimi. S pobočij se je cedilo, slapiči, postanek sredi travnikov. Iskanje skritega, hitra najdba tistega, kar je prijatelj pustil pod drevesom. Oznaka za naslednike, da bodo vedeli, da sem nekega deževnega jutra sledil dnevu. 

Voda povsod

Kot privid se je iz meglic pokazal obris. Koča, planšarija, zeleni travniki. Lahko bi naredil korak, ugotovil, ali je resnična, prestopil prag, spregovoril besedo. Nisem razmišljal. Obrnil sem se, pustil tisti trenutek, ohranil skrivnostnost. Mimo mene so drseli znani prizori, toda tokrat sem jih videl z druge strani. 

Privid

Tudi stvari, ki sem jih prej spregledal. Zmaja. Rjave kape, tam za smreko, majhne, velike, znanega imena. Povabil sem jih s seboj, v neznano. Hodil sem naprej, navzdol, proti strehi, suhemu domu. Nebo je jokalo. Gledal sem in se čudil. Kajti meni se je ... smejalo. 

Zmaja

(Ljubelj – planina Korošica)