Romanje

Ta vikend je bil za vse skupaj tak, poduhovljen. Dekleti sta se učili doma in tako v globinah svojih miselnih vijug odkrivali skrivnosti osnovnošolskih predmetov. Midva pa sva ubrala čisto svoja pota.

Luč

V pripravah na čas potice, pirhov, hrena, šunke in drugih dobrot, sva se sprva predala spominu na čase pred skoraj dvatisoč leti. In skupaj s prebivalci Ribnice in njene okolice podoživljala tisto, kar kronisti nove zaveze opisujejo v času od zadnje večerje do vstajenja. 

Križ

Je igra, kjer so se igralci sposobni poistovetiti z zgodovinskimi liki in prestaviti v čase, ko si je Pilat umil roke nad vsaj zanj presenetljivo odločitvijo domačega prebivalstva. Sposobni so bili tudi naju potegniti v vrtinec zgodovinskih dogajanj. A rahlo presenečena, saj je bilo nastopajočih skoraj več kot gledalcev. 

Trpljenje

Pa nič zato. Smo še bolj čutili skupaj, nekakšno nevidno povezanost. Ko so izveneli zadnji takti rock glasbe te edinstvene predstave, sva že vedela, da bo tudi naslednji dan lahko zgolj tak. Romarski. 

Gozd

Ko so potne srage na čelu zalivale oči med vzponi do svetnikov, sva bila na nekem posebnem odru. Igrala sva svoj pasion ob vzponu v nebo. Prav tja, kjer stojijo cerkvice. Ki so jih predniki v zahvalo za bogsigavedi kakšno božjo uslugo postavili na vrhovih gričev v okolici.

Sv. Ana

Prijazna so bila srečanja, iskreni pozdravi. Tudi z Lojzom. Tistim pravim, pujsom. Koraki so naju nosili vedno bližje, že se je videla bela stena zvonika. Postanek, pogled. Kot bi letel nad dolino. Pomlad se prebuja, rumene narcise so važno kimale soncu. 

Sonce

Povabilu k pogledu na drugo stran se nisva odrekla. Saj ni bilo daleč. Vrh sva prečila in nato na razgledišču presenečeno obstala nad Suho Krajino. Ne preblizu roba, me je, kot nadobudnega otročaja, opozarjala. Saj tak sem bil, poskakoval sem nad praznino, skušal shraniti trenutek za čas, ki bo nekoč zagotovo prišel in se veselil dneva. 

Suha Krajina

Neskončno dolgo. Torej minuto ali dve. Potem sva že stopala nazaj proti koči in mimo nje navzdol. Na nova srečanja. Takšna popotna. In tista nenavadna. Z lokalnim posebnežem, ki naju je skušal prepričati, da je pol kraja njegovega. In da sva mu zato nekaj dolžna. 

Rob stene

Ko je prijaznost zamenjala vsiljivost, sva mu med tem, ko jo je mahal iskat kdo bi vedel kaj, zgolj še pomahala v pozdrav. Tudi naju so čakale nove zgodbe, siva cesta je peljala do kratkega postanka na Turjaku, nato pa sem jo, le ovinek ali dva naprej, že sam mahal v breg. 

Pot na Goro

Še zadnje današnje romanje. Opravljal sem ga sam. Sv. Ahac me je čakal, veselila sva se novega snidenja. Dolgo je že, kar sva pokramljala, pohitel sem ob križevem potu do cerkvice na vrhu Gore. Tam me je čakalo novo srečanje. Nepričakovano, prijetno, prekratko. Minljivo kot dih dneva. 

Sv. Ahac

Koraki navzdol so bili dolgi, preskakoval sem svojo senco, kot bi skušal ubežati samemu sebi. Romanje se je zaključevalo, molitve so se izgubile v vetru, ostal sem zvest...samemu sebi.  

Zadnja postaja

(Ribniški pasijon, Ribnica – Sv. Ana – Stene sv. Ane, cesta pod Malim Ločnikom – Gora in Sv. Ahac)