 |
| Okno |
Noč je bila, sorodni duši sta kar obsedeli v svojem avtomobilu. Tudi prav. Bila
sva dva, samote torej nobene. Zgolj razumevanje. Podlaga je bila trda. Ravno
pravšnja. Da je občasno malo zdrsnilo. Nič hudega. Med tem ko so še med vožnjo
nebo krasile zvezde, se je od sedla navzgor vlekla megla, skuhana v trentarskem
kotlu.
 |
| Vzpon |
Nad Grebencem naju je povsem zagrnila, videlo se ni ne naprej in ne
nazaj. Smuči so romale v roko. In tam tudi ostale. Ker sva se ob hoji po
grebenu, tam nekje nad Pripravniško grapo, odločila, da nadaljujeva kar na ta način.
Saj ni daleč, je tolažil Borut. Oba sva vedela, da je temu res tako.
 |
| Grebenc |
Da pa bo
vseeno treba veliko korakov. In se bo vleklo. Prav do vrha. A kaj ni tako vsakič.
Sopihajoče sem se ustavljal. In ob tem razmišljal ali je meglena prevleka
blagoslov ali prekletstvo. Vrh v daljavi bi jemal moči. Na dosegu roke dal zagon.
Sedaj se ni nič vedelo. Kje je. Šele sive skale minuto pod najvišjo točko so
bile zadosti znane, da sva dobila odgovor.
 |
| Megleno |
Veter je nosil mraz. Pomlad v dolini
je bila svetlobna leta daleč. Prezebla sva pripravila opremo, komaj zbrala
voljo za posnetek ali dva, nato pa že iskala borne prehode med skalovjem. Šele
nižje so zavoji postali široki, tisti pravi.
 |
| Vrh |
Toda kmalu je bilo že treba iskati
prehod proti Grebencu. Malo sva se popraskala po glavi. Potem pa našla pravo
pot, mali možici so pokazali, da bo prav. Pod sedlom sva pozdravila skupino
hodcev, ki so sopihali navzgor. V grabnu je bilo snega več, zato sva si izbrala
to pot. In po njej uživala skoraj do izteka.
 |
| Zavoj |
Še zadnjič sva snela smuči. Z njih
nežno očistila sneg. Jim pomežiknila. Doma bodo šle v kot. Za dolgo časa. Tako
kot naše želje po samotnem vijuganju. Ostali pa bodo spomini. Ki bodo burili
domišljijo. In lažje bo počakati, da se botra zima...spet vrne.
 |
| Slovo |
(Vršič – Mala Mojstrovka)
Ni komentarjev:
Objavite komentar