Do hudiča in nazaj

Koliko je drobnih malenkosti, ki povzročijo prav nič nepomembne spore. Ti zagrenijo dan. In nato vse naslednje, vse do konca. Torej tistega trenutka, ko breme neke davne zamere prevzamejo potomci. In jo največkrat kot prekleto dediščino vlečejo naprej v neskončnost. 

Zaplata

Grdi pogledi izza okna, žuganje, naj mu krava crkne. Bogsigavedi ali še vedno trajajo spori, zaradi katerih je menda nekoč hudič cel gozd vrgel na rame in jo ubral proti peklu? Skoraj zagotovo. Plamen sovraštva gori, ko ga podpihujejo človekove slabosti. Zaradi česa že, se je davno pozabilo.

Vzpon

Nisva se ozirala na to. Pozno popoldanska pot je komaj dajala vedeti, da se prebuja novo življenje. Vse naokoli. Zatorej tiste prave pomladne prešernosti še ni bilo. Gozd še ni ozelenel, travniki so bili prav pusti. Le veter je bil že pomladni. Toplo je pobožal, ravno toliko, da so lasje nalahno vzvalovali. 

Travniki

Ko sva sedla na robu gozda se nama je smejalo. Dosti bolj kot na pol poti, kjer je hudomušni markacist čas do cilja označil precej samosvoje. Pa je šlo. Seveda. Saj sva pravi korenini. Časa za počitek ni bilo veliko. Le toliko, za pogled. 

Pogledi

Kajti videlo se je. Daleč. Ni, da bi prehvalil. Vse do doma in naprej. Do tistega popoldanskega mrča. Tam se tako vedno vse ustavi. Zverižena debla dreves so se spominjala. Viharjev, plazov, nepojmljivih sil narave. 

Brazde

Vpijala sva zadnjo toploto, še zadnjič vdihnila prebujajočo pomlad, nato pa že stopala navzdol. Za pobočja višje ni bilo časa, ne volje. Sonce je zahajalo, večerna zarja je počasi začela vleči neverjetne barve po nebesnem platnu. Čarobno. 

Izvenevanje

Beseda je dala besedo, na prvi pogled tako nepomembne teme so bile predmet prijetnega klepeta. Tudi tistega, o sosedih. Ki bi se morebiti znala pogovoriti mirno in brez hude krvi. Bi potem sredi pustega pobočja še stal začarani gozd? Kdo bi vedel…

Večer

(Mače – Hudičkov boršt)