ponedeljek, 12. marec 2012

Danes grofje Celjski in nikdar več

Človeško življenje je valovanje. Hribi in vzpetine se kot valovi pnejo nad posamezno usodo. Vzhičeno nas nosijo navzgor, z njimi obupano padamo v globino. Neskončno. Dokler spet ne švignemo navzgor. Ali pademo še globlje. Usoda. Z vsakim vzdihom jo je manj. Vse od nekdaj. 
Grmada
Kdo bi vedel kakšne stiske je doživljala Veronika. Deseniška. In kaj si je o njej v resnici mislil Herman. Kakšno čustvo ga je prevevalo, ko ji je grenil življenje. In še posebej takrat, ko je izvedel, da so jo njegovi vazali uspešno utopili. Kdo bi vedel. Kajti Hermanovo valovanje se je izteklo že pred stoletji. 
Spomin na grofe Celjske
Le nekaj let po Veroniki so ugasnila tudi njegova čustva, spomini, bivanje kot takšno. Naše pa je sedaj in tukaj. Ko si grenimo življenje z drobnim iskrenjem. Ki lahko preide v požar. Zato ne obsojajmo preteklosti, saj nismo boljši. Le v drugem času delamo iste napake. 
Nepotrebna znamenja
Jutranji sprehod je bil seveda ravno tako valovanje. Strmo navzdol, iskanje poti, trmoglavljenje, sopihanje, razgledi. Kaj vse je možno spraviti v en stavek. Doživetja, spomine, celo življenje. Nato pa znova proti modremu nebu. Vzpon mi je dal mero. Ritem hoje je bil dokaj počasnejši od utripov srčne mišice. Leta bodo to, sem se slepil. 
Celje
Korenina, mimo katere sem švignil, me je višje povsem zložno pustila zadaj. Brez težav. Da bi jokal. Kje so tisti dnevi, ko sem… Ime visoke špice je znova budilo zanimanje. Prvi čarovniški proces na Slovenskem. Spretna beseda zagovornika je Veroniko rešila. Pred grmado. Pred Hermanovim besom žal ne. 
Friderikov stolp
Ropotanje na vrhu ni bilo zame. Pogledi pa že. Ti so mi bili od nekdaj ljubi. Shranil sem jih nekam vase. Tehnika je odpovedala, pa nič zato. Kdor hoče videti, mora hoditi. Prvi korak navzdol. Drugi so mu sledili, brez ugovarjanja. Jutro je izzvenevalo, oblaki so prekrili dan. 
Midva
Še zadnji vzpon do zgodovine. Tja nekam med grofe. Celjske. Bili so mogočni. Tako zelo, da je bila že v njihovem vzponu zasejana kal konca. Vse je bilo zgolj vprašanje časa. In tudi danes, tu, ni zanesljivo čisto nič drugače. Kajneda?

(Stari grad nad Celjem – Grmada)

Ni komentarjev:

Objavite komentar