Žmitkov šp'c

Saj običajno ni treba daleč. Da bi našel kraje in ljudi, ki so ti res blizu. Dopoldan na Jezerskem, sprehod na Žmitkov šp'c, znani vršiček do katerega se komaj predihaš, kdo bi se lahko odrekel takšni ponudbi. Če je poleg še Kali, ljubki črni vragec, ki včasih hiti naprej, kot bi ne želela kaj zamuditi, drugič pa vleče proti domu, kjer je varno zavetje in dobra hrana, je prijetni sprehod zagotovljen. 

Nad farno cerkvijo

Jutro je bilo še zgodnje, ko smo stopili mimo farne cerkve in se po znani poti usmerili do Žmitka. Beli Storžič se je že prebudil, tudi bližnji Ožbolt je sijal osončen, suhi travniki okoli njega so pili toploto. Stopili smo mimo kmetije, ki je vrhu dala ime, sledili stezi in na znanem mestu zavili proti šp'cu. 

Živa in Kali

Zgolj nekaj korakov in špica, ali kot pravijo domačini, vohrni s samoglasniki, šp'c, je bila pred nami. Malo večja skala, ki je odličen razglednik vse naokoli. Preko številnih korenin smo prišli do vznožja, majava lestev nama je z Živo pomagala do vrha. Kali se je pred strmino ustavila, prigovarjanje ni pomagalo. 

Virnikov Grintavec

Seveda je hotela zgolj nekaj pozornosti in dvigalo do najvišje točke. Ki ga je za nagrado, saj je vendarle pridno hodila, tudi dobila. Vsi trije smo uživali v razgledu. Virnikov Grintovec je blizu, Storžič in njegovi sosedje nekoliko dlje. Najlepši pogled pa je seveda na Kočno in visoke sosede, sonce je krepko sijalo nad njimi. Kratek počitek, pogled v umetelno pripravljeno shrambo za vpisno knjigo, nato pa smo stopili navzdol. 

Sonce

Kali je že vedela, kako je treba iti in na dvigalo ji ni bilo treba dolgo čakati. Vračali smo se proti domu, razlogov za zavlačevanje ni bilo več, kot bi mignil smo bili mimo Žmitkove kmetije, stopali proti cerkvi, svetloba je že segla do krajev okoli nas. Kratek sprehod, ki pa je bil tako zaradi dneva, kot predvsem mojih sopotnic, nekaj res posebnega.

Jezersko v soncu