Begunjščica

Je bil le že čas. Da se po toliko obiskih treh angelov podamo na bližnjo sestro. Veter se je polegel, razmere so bile dobre, nevarnost za plazove minimalna. Zakaj bi torej še čakali? Gremo zgodaj, to je bilo tako ali tako že jasno. Saj je jutro na Begunjščici vedno nekaj posebnega. 

Na vrhu Šentanskega plazu

Da to ni znano zgolj nam, smo opazili že ob prvih korakih z Ljubelja. Lučki visoko nad nami sta zavijali v grapo, z njima smo se srečali kasneje, prav na vrhu Šentanskega plazu. Toda do tja je bila kar dolga pot. Z Urošem sva si bila enotna, da je štrikanje po pristopni smučini plazu podobno nikoli končani zgodbi. 

Greben Begunjščice

Ko naredil prve korake, zamahneš z roko, saj sem skoraj že na vrhu. Potem pa pobočju kar ni konca, hodiš in hodiš. Tam proti vrhu, ko zaviješ desno, se je počasi začel delati dan. Lučke smo lahko ugasnili, rdečina na obzorju se je krepila. Stopili smo na vršni greben, nadaljevali po pomrznjenem snegu proti najvišji točki. 

Suho Ruševje in Triangel

Med pripravo nas spust smo se spraševali, če bomo dočakali vzhod sonca. In kot bi misel švignila v daljavo, se je izza Kočne posvetilo. Rumena žareča krogla se je prikotalila na obzorje, začela svojo pot po nebesnem svodu, razpetem od jutra do večera. Svetloba se je odbijala od ogledal nežne ledene skorje. 

Podoba raja

Pozdravili smo zgodnja pohodnika, odpeljali navzdol. Po trdem snegu je ropotalo in treslo, da so nam kar zobje šklepetali. Vse do preskoka na Šentanski plaz, kjer je bil sneg takšen, kot mora biti. Ravno prav trd, pobočje zglajeno, kot na najbolje urejenem smučišču. Le sledi pešcev, prave luknje v snegu, so sem in tja prekinile pobočje. 

Sončni vzhod

Prijatelja sta jo ubrala levo in navzdol zavijala sem in tja po pobočju nekdanjega smučišča. Sam sem se držal bolj desno, pod steno, sledil lepim pobočjem, desno od plazovin zadnjega sneženja. Pri koči Vrtača smo se znova sešli, čakalo nas je še nekaj zavojev, hitrih in prijetnih. Vse do zadnjega, spet seveda tik ob parkirišču.

Smuka na vrhu plazu