Srečanje pod Tromejo

Druženje s prijatelji geolovci je vedno zanimivo, s tistimi preko meje še toliko bolj. Če vse skupaj zabeliš s športno aktivnostjo, ki nekaterim poleg geolova verjetno pomeni najbolj priljubljeno zimsko dejavnost, je recept za uspeh spisan. Da to niso zgolj prazne besede kaže dejstvo, da se srečujemo pod Tromejo na izbrani četrtek že četrto leto zapored. 

Na parkirišču

V preteklih letih se je, kot vedo udeleženci in kroži tudi širše, okoli tega dogodka spletlo kar nekaj zgodb, ki so vsakoletne navdušence zgolj še bolj povezale. Letos se nas je pred kulturnim praznikom po progi smučišča Tromeja podalo kar veliko, seveda je bilo posebno veselje, da je bila z menoj tudi Živa. 

Prijatelji med vzponom

Zakladi je ne zanimajo več, zato se je vzpenjala ob robu smučišča brez postankov, tiho in vztrajno. Prav ponosen sem bil nanjo. Sam sem se s prijatelji nekajkrat ustavil, toliko, da smo bolj globoko vdihnili, nato pa nadaljevali z roba večera v temno noč. Globoko pod nami se je prižgalo tisoče luči, čaroben pogled nas je spremljal med zadnjim vzponom. 

Živa

Restavracija, obvezen postanek, prijazno srečanje, povezano s klepetom. Čeprav se je pri eni mizi slišala bolj domača govorica, smo se med seboj tudi pomešali, spregovorili marsikatero zanimivo o tistem, kar nas povezuje. Predvsem pa nekoliko zabavljali na račun tistih, ki jih še ni bilo. Pa so vendarle prišli. Z zamudo skoraj dveh ur in pol, a kaj zato. Poželi so buren aplavz, kaj pa drugega. 

Prijatelji

Potem ko smo predvideni čas za druženje presegli za petkrat, je bil čas za odhod v dolino. Prižgali smo lučke in zavijugali po znani progi. Vsak po svoje. Nekateri so se med spustom ustavili, drugi smo zgolj lovili leve in desne zavoje, vse do parkirišča, kjer nas je prijeten klepet počasi odnesel, vsakega na svoj konec. V mislih vseh pa je bilo … se vidimo naslednje leto. Kaj pa drugega.

Gremo ...