Petič

Spet. Kaj pa drugega. Ko pa je vendarle tako primeren za jutranji obisk. Da narediš nekaj dobrega za sebe, telo, predvsem pa dušo. Še pred službo, da se predihaš, začutiš lepoto prebujajočega dneva, svetlobo, ki leze izza obzorja. Seveda šele potem, ko že stojiš na vrhu in čakaš, da lahko z ugasnjeno lučko zapelješ po pobočju navzdol. 

Prebujanje

Loviš zavoje, leve in desne, zadovoljen, ker ti gre dobro, vesel, ker si. In res ni bilo prav nič drugače. Vse je še spalo, ko sva stopala s parkirišča, sam nekoliko nejevoljen, ker je fotoaparat ostal doma. Nadomestek v obliki majhne leče na telefonu bo moral zadostovati. Bolje to kot nič, sem se tolažil. 

Borut na vrhu

Nadaljevala sva s hojo po znani poti mimo koče Vrtača, vdihi so postali nekoliko globlji. Kljub številnim sledem, ki so jih narisali smučarji v preteklih dneh, sva spoštovala oznake o prepovedi uporabe servisne poti. Saj je vendarle tako prav, nobena prepoved ni brez pomena. 

Znamenje

Pogled proti Šentanskemu plazu, kmalu bo prišel na vrsto, vedela sva. V koči na Zelenici je že svetila luč, nisva šla preverjati ali so jo pozabili ugasniti dan poprej ali pa je morebiti kdo, ki ne more spati, že vstal. Kot bi mignil sva bila preko strmine, stopila na vrh. Seveda je bilo načrtovanje pravilno. 

Pred spustom

Tema, ki naju je obdajala je počasi izginjala, lučka, edina svetloba v noči pa postajala iz trenutka v trenutek bolj odveč. Pripravila sva se za spust, kratek trenutek odločitve, nato pa zavoj na levo stran. Da je bilo nekaj drugače, kaj pa drugega. Sneg ni bil ravno idealen, toda nekaj lepih zavojev sva vendarle naredila. 

Proti luči

In našla kakšno fliko snega, preko katere še ni švignila smučka. Nato pa že preskočila na pobočja pod Šentanskim plazom, nadaljevala navzdol po znanem pobočju, hitela. Novim delovnim zmagam naproti, kaj pa drugega. Saj je bilo vendarle treba zaključiti delovni teden. Kaj bo za vikend … načrti so se že rojevali.

Zadnji zavoji