petek, 19. januar 2018

Triangel - prvič letos

Počutil sem se nekako kot v časih po drugi svetovni vojni. V pomanjkanju vsega. Dobrega vremena, ki se je očitno včeraj na veliko razdelilo in ga za današnje zgodnje jutro ni ostalo prav nič. Časa, saj je seveda treba še pravo uro pohiteti novim delovnim zmagam naproti. 
Jutranji pogled
Družbe, saj so me vsi poklicani zavrnili zaradi razloga številka dve. In kar je neverjetno, tudi snega. Vendarle pa so kopni odstavki spodnjega dela nekdanjega smučišča, ki jih zadnje čase vsak dan kaže kamera na Ljubelju in pravega turnega smučarja ne navdušijo pretirano, včeraj čudežno izginili. 
Sebček na vrhu
Nekakšna bela prevleka je omogočala hojo, kar je nazorno pokazal smučar, ki se je lep čas nastavljal objektivu. In res ob pol šestih zjutraj vse skupaj ni bilo videti slabo. Da je bila to zgolj optična prevara tipa noč ima svojo moč, sem spoznal ob vračanju, ko je dnevna svečava dala vedeti, da sem očitno že gor grede hodil preko pravega melišča. 
Zelenica
No ja, višje sneg je, med drugim tudi pršič, žal slednji predvsem v zraku ob z nekimi fizikalnimi zakoni podprti poti z neba do hvaležnih smuči in navdušenega smučarja. Na vrhu strmine, pod Šentanskim plazom, sem kot vedno, ko jo maham (po pristopni smučini!) proti Trianglu postal rahlo razcepljena osebnost. 
Šentanc
Srce je zavilo na plaz, glava pa proti Zelenici. Očitno nisem zgolj bolj star bolj nor, kot nas uči Predin, temveč tudi kanček bolj moder, kot kakšen Jalnov stari modrec. No, na koncu se mi megle navzgor samemu ni dalo rezati, prva lučka je bila precej nižje in tako sem vztrajal proti prvotnemu cilju. 
Zavoji
Smuka zgoraj nekaj med solidnim zavijanjem in rodeom, torej pričakovano. Ob robu gozda se je dalo ujeti nekaj zavojev v napihanem snegu, nekaj dobrih tudi nižje na bližnjici, najbolj odlično pa seveda na plazu alias nekdanjem smučišču, kjer je bilo verjetno bolje kot v časih, ko je tu gori še drdrala enosedežnica. 
Spodnji Plot
Zaključek na koncu prej omenjenega melišča, seveda pa je za najbolj tišaste možno še malo podrsati zadnjih nekaj deset metrov preden te zadnji zavoj ali če nisi dovolj spreten kamnita preproga ustavita ob parkirišču. Užitkov bolj malo, če se ne šteje vedno primerno navdušujočega jutranjega miganja.
Se bo kaj zjasnilo?

Ni komentarjev:

Objavite komentar