Jakob

Lovila sva še zadnje lepe dni, saj obetajo poslabšanje, menda celo sneg. In ob takšnem obetu ponovnega mraza je bilo kolebanje med mrzlim vzponom na vrh, ki me je večkrat pritegnil v zadnjem času in pa Jakobom nad Preddvorom, ki sem ga kar predolgo pustil vnemar, bolj navidezno. 

Obet pomladi?

V resnici sem bil hitro odločen, da bo dobro del generaciji pred menoj, pa je bila še dodatna spodbuda. Sonce je bilo na obzorju, toplota je na plan privabila telohe. Njihove glavice so kimale nad jesenskim listjem. Suhe veje so zastirale pogled na najin cilj. Vzpenjala sva se po poteh, prečkala cesto, ki je nekoč ni bilo. 

Navzgor

Modro nebo in bela cerkvica na njem sta bila najin smerokaz. Na križišču je še vedno znamenje, sveče, smrekove vejice, kažejo, da ni pozabljeno. Postala je ob poti, slikal sem jo z ostankom orjaka. Nekoč je dajal senco, gledal zviška vse okoli sebe. Danes je od njega ostal zgolj štrcelj, čas bo počasi pohrustal tudi tega. Minevanje. 

Smerokaz

Nad menoj sem zaslišal nenavaden zvok, mijavkanje. Tiger je prišel pozdravit miške tako visoko, mogoče mu tudi v bližnji koči kdaj odrinejo kakšen grižljaj. Spustil se je malo po poti, nato pa nastavil soncu. Kot bi vedel, da bo ta navidezna pomlad kmalu izginila pod belim ogrinjalom. Sedaj sem dobro videl pobočja z veliko zaplato na sredini. 

Ob nekdanjem orjaku

Visoko so se dvigovala nad menoj. Pogled na drugo stran je razkril morje, pljuskalo je proti domači vasi. Še hiter pogled v cerkvico, nato pa sva že stopala navzdol, mimo Francija. Seveda z obveznim obujanjem spominov na moj pohod na Jakoba, pred leti, ko sem tam enkrat aprila upihnil šele tri svečke. 

Tiger

Sam sem prehodil pot, utrujene nožice so se naspale v predhodnici te prijazne koče. Utrip se je umiril, sedaj je bilo med vdihi možno reči tudi kašno besedo. In prav je tako, saj nas prav to veže, bogati. In pušča nekje v zraku zapisan spomin na trenutke, ta dan, na nas.

Pluskanje