Stolpnik

Recept za odličen izlet je kaj preprost. Potrebuješ le idejo, ščepec volje in seveda odločnost, da vse skupaj nato tudi izpelješ. Pa najsi gre za pot na drugi konec sveta ali le domačega kuclja, komaj nekaj streljajev daleč od domače hiše. Saj na Stolpniku sva že bila. Kaj je njegova največja zanimivost pove tako ali tako že samo ime. 

Pogled s poti

Le še dovolj blizu se je bilo treba zbuditi in zjutraj stopiti na pot. Ki je obetala dve uri hoje, bolj ali manj po gozdu. Pa je bilo prijetno, čas za klepet, razpredanje o načrtih za poletje, kar ga je še ostalo. Razgledov seveda ni bilo posebnih, dokler nisva prisopihala na vrh. In se vzpela na železni podaljšek hrepenenja po nebu. 

Na vrhu

Izpod katerega se je res videlo do prvih plank kmetij ob vznožju gričevja in še naprej. Skušala sva uganiti, kaj je kje, koščki sestavljanke so se nekako zložili. Pogled mi je potoval od nežnega božanja travnikov, gozdov, vinogradov, do njenega obraza. Bi ga kar gledal in gledal, tam na robu, visoko nad zemljo. 

Zagledana

Toda morala sva naprej, popoldansko srečanje z gusarji na malem otočku sredi prav takšnega oceana naju je vabilo. Ubirala sva stezice, prišla na cesto, postala pri treh križih. Vsak skriva svojo zgodbo, stisko tistega, v katerega namen, spomin in nekakšno slovo je bil postavljen. 

Uganka

Leta 1979 so jih iz zapuščenih in pozabljenih parobkov gozdov prestavili sem. Lepo skrbijo zanje. Cesta naju je peljala dalje, vijugala je po pobočju hriba, se prevalila na razgledno sleme, zapustila sva jo in v gozdu našla skrivni vhod in zabavno nalogo. Sva se morala kar potruditi, da sva jo rešila. 

Trije križi

Nato pa se spustila v pravo orientacijsko zanko, ki sva jo tudi uspešno razvozlala, se pod avtocesto vrnila na sivo cesto in ji skozi Žiče in Konjiško vas sledila proti izhodišču. Kjer so se gusarji počasi že zbirali. Razobesila sva zastavo in zaplula proti njim.

Gusarji