Rovinjski utrinki

KONČNO PRAVI DOPUST – 24. 6. 2017 – Načrti za poletje so se nam zaradi nenavadnih kolobocij na strani moje boljše polovice seveda povsem postavili na glavo. Pa saj nisem mogel biti preveč hud, ko tudi sama ni imela prav veliko pri tem. Kot vedno sem imel možnost, da se zakopljem v blazine in jokam do onemoglosti ali pa se prilagodim. Seveda je tistih nekaj celic, ki na mojem podstrešju še vegetirajo, izbralo slednjo možnost in juhej, morje, prihajamo. 

Morje, prihajamo!

Seveda je bilo treba na plano izvleči še kompas in določiti smer plovbe. Prav daleč se nam ni dalo, ko se je vreme pravično začelo kisati na vseh napovedih tudi v Kvarnerju in južno, pa sem blaženo ugotovil, da se posadka strinja, da bomo zaklad iskali kar v znani Istri. Večerna plovba naše barke proti Šmarju in znanemu pristanišču le malo pred mejo je minila napol v spanju celotne posadke, seveda sem po pristanku zaprmej trdil, da je bil krmar še najbolj pri sebi ob izogibanju čerem. 

Smisel življenja je v ...

MORJE, JUHEJ – 25. 6. 2017 – Jutro je minilo v bujenju posadke, ki je še vsa krmežljava odvezala vrvi in preko meje smo se zavihteli na valove hrvaške Istre. Plovba mimo Buj tja proti Limskemu kanalu in Rovinju je minila mirno, v Amarinu smo se hitro zasidrali na robu svojega cilja. Midva z Majo sva dopoldan nato preživela v trimčkanju po kampu, poznali so naju zanesljivo že vsi, ki niso bodisi spali ali pa se pred dvema divjima piratoma skrili v varna zavetja svojih prikolic. 

Naše mesto

Končno sva po vihanju nosu (prevelika izbira je huda reč in velika preizkušnja) le našla nekaj, kar nama je bilo na približno všeč. Kot koklja v gnezdu smo sedli na svoja jajca (no, vsaj nekateri od nas) in rekli, hura, dopust. Toda že po nekaj minutah smo ugotovili, da od prijetne družinske idile, večernega igranja iger, klepetov in dolgih sprehodov ne bo ostalo prav veliko. 

Pogled k sosedom

Kamp je na mojo veliko zgroženost namreč privil svoje oddajnike signala, ki omogoča dostop do virtualnega sveta in dekleti sta se za nadaljnjih nekaj dni nanj priklopili brez možnosti ugovora. Morje, sol, sonce, valovi, meduze, ježki, vse lepote obale kar naenkrat niso bile več zanimive. Tako sva svoje zadnje plati in še kak telesni del več namočila zgolj tečni fotr in malo manj tečna mama. 

Večerni sprehod

Seveda pa se nama je prej posebej izpostavljeni del telesa začel že ob pohodu do obale zibati v ritmih, ki so odmevali z obale umetnega morja pri restavraciji. SeaSalsa festival je bil v polnem razmahu. Dekleti sta izzvani z najinim navdušenjem ugotovili, da bi se res spodobilo pogledati, če je voda še tam, kjer mora biti, zavihali sta nos nad ponudbo za spremstvo in odšli iskat podvodne može. 

Kaj nam prinese naslednji dan?

Popoldan sva se z Majo odpravila raziskovat okolico, mimo novega hotela sva prišla do mesta (tricky) zaklada in tam izginila v grmovje. Skrajno sumljivo, če je seveda kdo opazoval. Naj si je mislil, kar je hotel, midva sva zgolj odprla domiselno škatlico, nato pa odkorakala v sončni zahod. 

OGREVANJE – 26. 6. 2017 – Dekleti sta se še kako zavedali, da so počitnice in si pravice do spanja globoko v dopoldanske ure nista pustili vzeti. Midva z Majo sva polna energije po hitrem zajtrku zgolj zavila z očmi, skočila na kolo in se odpeljala do kampa Polari. 

Odvržek

Tam sva v nudističnem delu kampa stikala za novo škatlico in se ob tem pretvarjala, da je najina prisotnost med nagci nekaj najbolj običajnega na tem svetu. Na srečo iskanje ni bilo predolgo, pogledi še niso postali očitno grozeči, hitro sva jo podurhala od tam. Next stop … Zlatni rt. Za ogrevanje sva si seveda morala omisliti nekaj enostavnega. 

Ogrevanje

Štiri smeri s pomenljivim imenom Baby in pripadajočo številko so takšne težavnosti, da se zgolj nasmehneš. Za jutranje pretegovanje. Nekoliko bolj resna smer je bila tista z imenom Kičma, pa tudi sosednji Ponedeljek vedno navduši. Če seveda odmislimo sonce, ki je že pošteno nažigalo po tem delu stene. 

Baby

Zato sva se odpravila za rob, smeri Prljavi so bile še v senci. Splezala sva vse, tu sva odštevala, od štiri do ena. Ali so umazane ali ne je stvar razprave, midva sva se v njih znova čisto lepo imela. Maja je imela plezanja zadosti, ob tem, da sem sam še kar segal po steni, je zgolj zavila z očmi.  

Kičma

Pa mi je vseeno sledila do bližnje Rokule, znane smeri, ki ima pod vrhom še zanimiv dodatek.Hitro sem bil na vrhu, očitno pa sem med plezanjem dajal tako žlahtne izraze uživanja, da se je premislila in znova obula plezalke. Da bi samo ti užival? To pa ne! Ko sem jo varno spustil na tla, sva vseeno hitro pospravila opremo in skočila na kolo. 

Rokula

Doma je bil avtodom prazen, dekleti sta bili na najino veliko začudenje na obali in plavali. Je crknil wifi ali se je zgodilo še kaj bolj groznega? Nič takšnega, dekletoma je zgolj zadišala osvežitev. Sva jim sledila, enkrat pred kosilom, enkrat po njem. Vmes pa branje knjig, dremanje, buljenje v ekran, dopust seveda. 

Pirati odhajajo

BEG PRED NEVIHTO, KI JE NI BILO IN LUČKE ROVINJA – 27. 6. 2017 – Zjutraj je po strehi škrebljalo in ravno ko bi človek začel razmišljati, da je kakšen dan čisto lepo malo poležati, je nehalo. Dekleti sta zgolj pogledali izpod odej in zmajali z glavo. Saj sva še čisto pri pravi. Midva z Majo očitno nisva bila. 

Oblaki se zbirajo

Skok na kolo, Zlatni rt, priprava opreme. Ravno nekje sredi smeri Glista se mi je zazdelo, da nekaj grmi. Se podira stena? Potres? Tretja svetovna? Pogled proti jugozahodu je dal vedeti, da bo verjetno res slednje. Črni oblaki so se gostili in valili na nas. Smer je hitro splezala še Maja, nato pa sva pospravila opremo in pobegnila proti kampu. 

Oblaki so vedno bolj temni

Vmes sem se res ustavil in pomignil, da je nebo že svetlejše. Pa je že sam pogled povedal vse, brcal sem do avtodoma, kjer je bilo že čisto jasno, da hude ure ne bo. Lažni alarm torej. Malo pred poldnevom sva bila že na plaži pri pomolu. Znova je bila najin cilj rumena boja, nimam pojma, zakaj nama je bila tako simpatična, toda kdo bi znal odgovoriti od kje ljubezen na prvi pogled.

Rovinj

Po kosilu, bolje rečeno kočerji, smo odšli do vode, skupinsko zaplavali, se na obali posušili, nato pa odkorakali proti Rovinju. Čeprav ni videti tako daleč, se do sv. Eufemije kar nahodiš. Povrh smo še lovili srečanje enako mislečih vgrmovjejezginu čudakov. Zbor ni bil kaj posebnega, nekaj čvekanja, nato pa slovo. 

Maja

Odšli smo do cerkve, kjer sem se prelevil v občudovalca marmorja, nato pa se na drugi strani spustili do glavnega trga. Tudi tam se je dogajalo, Seasand festival je svoje lovke stegnil prav do sem. Stemnilo se je, nič se nismo obirali, za sladoled ni bilo volje, odšli smo nazaj proti kampu. 

Domov

ZASOLJENA NAPAKA IN ZAMUJENA PRILOŽNOST – 28. 6. 2017 – Jutro je bilo povsem nekaj drugega kot dan poprej. Oblaki so se trgali, Maja je bila še navdušena nad plezanjem, to je bilo seveda treba izkoristiti. Zagrabila sva opremo, Zlatni rt, kaj pa drugega. Gneče še ni bilo, sama sva bila v izbranem sektorju. 

Seka

Ker sva dan poprej spoznala Glisto, sva se tokrat odločila za Seko, s katero sva si bila hitro blizu. Razen spodnjega dela sploh ni bila posebej zahtevna. Naju je pa precej bolj utrudila sosednja Piede di Porco. Odpirač glede na svetovni jezik velikega brata, čeprav mi je jasno, da je Porco prašič. Kje ima to dvoje povezavo? 

Odpirač

Skoraj povsem do vrha ni bilo velikih težav. Tam pa mi je zmanjkalo moči, smer sem zmogel šele z varovanjem od zgoraj, takoj za Majo. Saj bi se seveda ne spodobilo, da je ne bi splezal, če jo je že ona. Čehi, ki so začeli plezati levo od naju, so sedaj prilezli že do sosednje smeri in nič ni bilo videti, da bi se ta njihova ekspanzija kmalu ustavila. 

Prstena

Zato sva pospravila opremo in šla pogledat na obalo, zavila sva v sektor C. Maja je suvereno splezala smer Piena di passeggiate, seveda tudi sam nisem hotel zaostajati. Logično je bilo nadaljevanje desno, kjer poteka smer, ki je tudi v najnovejšem vodničku ni. Poimenovala sva jo Prstena, ker še ni bila povsem očiščena. 

Sol

Logično zaradi prsti, saj smer ni bila prav nič prst(j)ena. Sledili sta še smeri Skriveni in Parco albertato. Brez večjih težav, ravno prav za povrnitev samozavesti. In napad štirke na plaži. Smer Sol. Ko sva se basala čez težko mesto pod uravnavo, sva se spraševala, kako, da je sosednja smer s pomenljivim imenom lV težja. 

Na polici

Pa sva bila zgolj žrtvi napake v vodničku, kar sva ugotovila šele dosti kasneje. Ocena smeri, ki sva jo izbrala, je bila prav zasoljeno višja, kar za dobro oceno. Maji jo je z nekaj pomoči uspelo preplezati, ravno tako tudi meni, po nekaj poskusih. Napor sva izplaknila v morju, v katerega sva dvakrat skočila, nato pa odbrcala do Lidla, obnovila zaloge in se odpravila proti kampu. 

Spoj

Po kosilu sva odšla kar do domače plaže in zaplavala tam. Vreme se je slabšalo, videti je bilo, da bo zvečer nevihta. Ta je res privršala z nekaj vetra, grmenja in dežja. Pa vendarle ni bilo tako hudo, kot je bilo očitno severneje. Sva bila pa naslednje dni deležna številnih vprašanj o tem ali se je tudi na nas podrlo kakšno drevo, razelektril kakšen oblak ali nas kot Dorothy odnesla orkanska tromba. Itak, pa pazite na vaš telefonski račun, ko kličete v deželo Oz. 

Pred nevihto

POGLED S TOPOVSKIH POLOŽAJEV IN NEMIRNO MORJE – 29. 6. 2017 – Dekleta so še spala, ko sem skočil na kolo. Dan za raziskovanje. Šibal sem mimo Rovinja proti ptičjemu zavetišču v Paludu, kjer so tudi ostanki cerkvice sv. Damijana, nedaleč stran pa še rimski vodnjak. 

Rimski bunar

Naravna klima je očitno odpovedala, napovedanega vetra skoraj ni bilo, vroče sonce pa je pražilo svet pod seboj. Splezal sem skozi ograjo očitno nekdanjega lovišča muflonov. Nekaj sem jih kasneje sicer videl, večina pa jih je zanesljivo ušla. Lukenj je enostavno preveč. Raziskoval sem območje, številne trdnjave so tukaj branile morje med Rovinjem in Pulo. 

V eni od trdnjav

Čas počasi razjeda betonske konstrukte, vendar ne dovolj hitro, da ne bi bilo kaj videti. Srečal sem prijeten par, skupaj smo raziskali še eno trdnjavo, nato pa sem mimo Barbarige šibal do ostankov naselja Dragonera. Rimljanskega viteza, ki se je pustil tu razvajati že davno ni več, nekaj zidovja, očitno bolj ali manj rekonstrukcija pa kaže, da mu hudega ni bilo. 

Fonte Forno

Tudi če je bilo morje razburkano tako kot danes, valovi visoki. Nevihta prejšnjega dne in veter sta naredila svoje. Na hitro sem se ustavil pri cerkvici sv. Foške, menda je na tem pozabljenem končku Istre izjemno močno sevanje, sem romajo razni verniki in obešajo svoje izraze vere na železni križ. Vsak po svoje. 

Nemirno morje pri Barbarigi

Obiskal sem še nekaj kažunov, manjšo cerkvico na pol poti do Vodnjana, Bale. V tej vasici sem se izobraževal o dinozavrih, predvsem enem, ki naj bi bil menda značilen prav za Istro. Hm, močno sevanje pri Foški, čudna vrsta dinozavra, mutacije … Bilo je že popoldan, razgledal sem se še izpred cerkvice sv. Mihovila, nato pa mimo manjše lokve odbrcal proti cerkvici Sv. Petra na skali. 

Dragonera

In ravno skala je tisto, kar to zapuščeno svetišče naredi čudovito. Spodjedena daje občutek, da cerkev in skala lebdita v zraku. Še obisk počivališča Bale ob avtocesti, nato pa dobrih 17 kilometrov brcanja do domačega dvorišča. V kampu se je čas ustavil. Sonce je sicer sijalo, veter pihal, to pa je bilo bolj ali manj vse. 

Sv. Peter na skali

Ajda in Maja sta zmogli kratek sprehod, sicer pa sta prevladovala računalnik in knjiga. Šele moj prihod je vse postavil na glavo, sprehodil sem se do brbotalčkov tik za skalo, ki ločuje obalo od morja, užival v mehurčkih, nato pa zlezel znova na suho. Takšnih valov ni dobro izzivati. 

Valovi

To se je pokazalo zgodaj popoldan, panika na plaži, za pogumnega mladca se poskus plavanja ni dobro končal. Je še vedno ležal na tleh, komaj kaj pokrit, reševalci so že odšli, le še policist ga je stražil. Nič kaj prijeten prizor. Vrnila sva se do avtodoma, utrujenost je prevladala, večer je minil v počivanju, branju, stvareh, ki jih počneš na dopustu, itak. 

Brbotalčki

OHLAJANJE – 30. 6. 2017 – Ne vem ali so mevlje v riti ali kaj drugega, toda zjutraj sem kmalu lezel iz postelje, za seboj potegnil še Majo, Zlatni rt je bil najin cilj. Seveda. Zadnji dan, ohlajanje, torej je treba vse bolj na izi. Da bo vsaj slovo polno zanosa in ne poklapane predaje. Piselino, Sponge Bob, Prvi koraki. 

Ohlajanje

Smeri so si sledile ena za drugo, midva sva jih zmogla brez težav, sam kot prvi, Maja za menoj, običajno na enak način. Prave štirice (4b+ do 4c+), izi. Nadaljevala sva po vrstnem redu, Grafit, Zgoreni in Lego. Maja, ki je pred dnevi osvojila vezavo osmice, je svoje znanje navdušeno utrjevala, celo prevezovanje na vrhu ji ni bilo več noben tabu. 

Vez

Ko sva z lažjimi smermi zaključila, sem tako, kao spotoma omenil, da smo enkrat res že splezali Mr.Biž, takoj za vogalom, da pa smer niti slučajno ni lahka. Oceno so z 6a sicer res zbili na 5c (nepravično do konca, saj vem), toda tudi to je na zgornji meji naših sposobnosti. Poskusil sem in z nekaj že poznanimi gibi mi je uspelo priplezati do vrha smeri. 

Ogled

Če zmore on, bom tudi sama, pa če bo treba lojtro pripeljat, si je rekla Maja in s kakšnim prijemom bolj na levi tudi zmogla do štanta. Juhej. Postalo je vroče, morje je vabilo, pospravila sva opremo in se prestavila na že znani plato pri valovih. Tam naju je čakala smer lV, sedaj sva si bila glede ocen že na jasnem. 

Mr.Biž

Čeprav sta bila gib ali dva malce bolj zahtevna, je šlo, že sem bil na vrhu, za menoj pa jo je ponovila Maja. Sam sem se že videl v valovih, a tokrat je Maja pogledala okoli vogala in se zagnala v smer Oseka in jo kot bi mignil splezala. Sledil sem ji in se strinjal, da kar gre. 

To pa je štirka ...

Sedaj sva plezanja res imela zadosti, s sebe sva odvrgla preznojena oblačila in skočila v valovito morje. Voda ni bila več tako topla, malo sva zaplavala naokoli, nato pa se šla na obalo posušit. Vajo sva ponovila, nato pa odbrcala nazaj proti kampu. Dekleti sva našla pri njunem najljubšem opravilu, to je jasno.

Plata

A upanje se nama je znova zbudilo, ko je bila Ajda pripravljena z nama oditi do plaže in zaplavati. Valov je bilo še nekaj, voda se je malce penila, vendar daleč od divjanja preteklega dne. Po kosilu smo nadaljevali z dopustniško rutino, zvečer pa sva z Majo odšla na sprehod do plaže ob baru, že za mejo kampa. Tam morje ni bilo tako nemirno, po kamenčkih sem odšel v vodo, skočil v valove, zaplaval, nato pa pričofotal nazaj.

Spet je oblačno

SLANO SLOVO IN VELIKA LUKNJA – 1. 7. 2017 – Dopoldan smo uživali še v zadnjih dopustniških trenutkih, pospravili avtodom in okolico, pripravili vse za odhod. Dekleti o kopanju nista hoteli niti slišati, malo sta pomagali pri pospravljanju, to pa je bilo tudi vse. Z Majo sva šla seveda zaplavat, najprej dopoldan, potem pa še malo po dvanajsti. 

Slano slovo

Uživala sva na soncu, v valovitem morju, slovo od njega je bilo tako kot vedno težko. Dekleti sta počakali v avtodomu, ki sem ga ravno zaradi njiju parkiral v senci. Nekaj čez drugo popoldan smo se odpeljali, sledili cesti v smeri Rovinja, Limskega kanala in vasice Rapanel. 

Nenavadne rune

Tam smo ugotovili, da zaradi lokalne balinarske lige dveh sosednjih vasi parkiranje odpade, se vrnili malo nazaj in parkirali ob lokvi Korneda. Med tem, ko je Maja kuhala, sem odbicikliral do izvira Badavca, se čudil nenavadnim napisom na kamnih. Če bi sem prišel ponoči, bi zagotovo ob polni luni zaslišal pridušeno mrmranje izgubljenega ljudstva. 

Badavca

Le nekaj dobrih vdihov in že sem stal na robu ogromne vrtače z imenom Sopajac, menda največje v Istri. Tu dokazano po izvedenem obredu na dnu postaneš neviden. Malo sem razmišljal, po svoje me je vleklo … pa sem se vseeno prepričal, da se v ogledalu še dokaj rad pogledam in čez vas Kvešti bicikliral do avtodoma. Po kosilu smo se odpeljali proti Ponte Portonu, Bujam, meji in seveda … domu.

Veli Dol - Sopajac