Škocjan

PROTI ŠKOCJANU – 21. 7. 2017 - Škocjan nam je bil čisto neznan do letošnjega skoka v Baško jezero. Tam smo ga opazili, pritegnile so nas plezalne smeri, še bolj po vpogledu v vodniček številne ferate. Ko je ta vikend Živa blagovoljno privolila, da gre z nama, je bilo vse odločeno. 

Kellersteig

Odpeljali smo se preko Ljubelja, peljali do Finkensteina in na parkirišču pod stenami kljub tam parkiranemu avtodomu obrnili. Nočno prepoved je treba spoštovati. Prestavili smo se na parkirišče železniške postaje, ne prav daleč stran in kmalu v spanju šteli lokomotive in vagone nekje v oblakih. 

Finkenstein

ŠKOCJAN, BAŠKO JEZERO – 22. 7. 2017 - Zjutraj sem bil kmalu pokonci, Roman je javljal svoj skorajšnji prihod. Prestavil sem avtodom na parkirišče pod stenami. Dekleti sta vse skupaj trdno prespali, tudi moj odhod s kolesom. Z Romanom sva naredila krog do Baškega jezera in čez močvirje nazaj. Seveda z nekaj postanki. 

Kje pa je dno?

Dekleti sta se med tem zbudili, vstali in že sem priganjal, da gremo raziskovat. Nadeli smo si opremo, na glave poveznili čelade in odšli do stene. Kam moramo se nam ni niti najmanj sanjalo. Nekateri so odšli ob cesti višje, mi pa smo zavili do visokih pečin nad sabo. Grosser Prasvale. 

Seilbrücke

Opazili smo jeklenice in jim sledili, dejansko samo okoli tega ogromnega skalnega bloka, kot smo kmalu videli. Kellersteig. Mimo plezalcev smo prišli na drugo stran in se začeli vzpenjati skozi globok kamin proti vrhu. Normalweg. Večjih težav nismo imeli, kot bi mignil smo bili na vrhu in se sprehodili do droga zastave na prepadnem robu. 

Roman v Leiterwandl

Tam smo opazili prvo možnost spusta, jeklenico za zip line. Vendar za nas ni prišla v poštev, saj nismo imeli škripcev. Torej je bilo treba ubrati drugo pot. Tri jeklenice, napete iz Grosser Prasvale na njeno manjšo sestro, je bilo treba premagati. Sailbrücke. Strahu pred višino ni bilo, bolj pred guganjem. 

Škocjan

Pa težav ni bilo, vsi štirje smo prišli na drugo stran in pot nadaljevali čez Plateau v Westwand, na katerega smo se povzpeli po lestvi in ob pomoči jeklenic. Leiterwandl. Iskali smo prehod naprej in kmalu ugotovili, da čez steno pride še več ferat, spust po njih nam ni prav nič dišal. 

Počitek

Zato smo po krajšem obvozu na manjši steni prišli na razgledni rob in se vzpeli do vrha Škocjana ali Kanzianiberga, kot mu danes tudi rečejo. Pri cerkvi smo sedli v senčno preddverje, se malo spočili, nato pa spustili navzdol do ceste. Pot ni bila zahtevna, krajšo jeklenico tik pred koncem spusta smo komaj opazili. 

Spust z Ursulaturma

Med vračanjem proti parkirišču smo splezali še na Kraljično. Kratka ferata do vrha tega velikega balvana nas je zabavala še nekaj časa, saj smo tam našli skrito škatlico. Zaradi moje nerodnosti je njen del odletel v globino, ni mi preostalo drugega, kot da se vzpnem po najdbi ponovno pod vrh. 

Sonnwandkopf

Znova na trdnih tleh smo odšli mimo vhoda v nekdanji rudnik do kratke ferate na Ursulaturm. Z Majo sva z nje prestopila nazaj na pot preko lesenega trama, nato pa odhitela do avtodoma. Na klopi ob parkirišču smo izračunali koordinate končne stopnje, ko sva jo z Romanom našla pa sva odšla še na eno od težjih ferat. 

Med vzponom

Pa sva najprej zgrešila vstop in naredila le obvoz nad plezalnimi smermi. Poklepetal sem s plezalkama pod steno, nato pa sva le našla, kje bo prav. Märchensteig in nato nadaljevanje v Sonnwendkopf. Nič posebej težkega, kot bi mignil sva bila na vrhu. Navzdol sva se spustila čez lestev in po platoju, poševnih ploščah, prišla do Westkamina. 

Spust pod Westkaminom

Ferata v sestopu. Začetek je bil enostaven, potem pa je v globoki razpoki zmanjkalo jeklenice, naprej je bila le vrv. No prav, sem si rekel in ji sledil. Dokler ni nižje zmanjkalo še te, kje naprej, se mi ni sanjalo. Ko sem se vzpenjal nazaj, se mi je že svetlikalo. In res. Kjer je bil konec jeklenice, se je bilo treba spustiti skozi luknjo v tleh.  

Super položna

In delno prosto, delno ob pomoči jeklenic priti do roba globoke razpoke v skali Male Prasvale. Spust je bil sprva sprehod po dnu poke, preden sva prišla čez zadnjo steno na trdna tla, pa sva morala počakati nekaj vzpenjajočih. Roman se je poslovil, Živa je obtičala v postelji, midva z Majo pa sva po kosilu zagrabila plezalno opremo in odšla do stene. 

Lärchturm

Zelo položne plošče brez večjih oprimkov nama niso delale večjih težav, le iglice sva morala malo očistiti. Super položna in Ekstra položna smer. Ravno prav za ogrevanje. Prestavila sva se pod Lärchturm, kjer sem splezal Lätu-Leichte-Kante, za menoj pa jo je ponovila tudi Maja. 

Na vrhu smeri Lätu

Ta je nato splezala še Lätu-Linke-Variante in Lätu-Direkte, ki je bila nekoliko težja. Obe je bilo kljub oznaki v vodničku možno splezati le z varovanjem od zgoraj. Svedrovcev enostavno ni bilo. Ko sem še sam brez večjih težav ponovil smeri, je padla odločitev. Naporov je zadosti, plezanja tudi, zaslužimo si osvežitev. 

Baško jezero

Prestavili smo se na parkirišče nasproti kampa Arneitz, pomahala sva Živi, ki kljub prepričevanju ni popustila niti za ped. Postelja, senca, počitek. Na robu jezera sva našla prostor na klopi, skočila v vodo in v plavanju tako uživala, da sva vse skupaj ponovila trikrat. 

Ku kuc

Sedaj je manjkal zgolj še premik na nasprotno stran jezera, na mirno parkirišče in seveda kmalu tudi zaslužen spanec. 

FERATA, NEKAJ PLEZANJA, PLAVANJA IN DOMOV – 23. 7. 2017 - Zjutraj smo se znova prestavili na parkirišče pod Škocjanom. Dekleti sem pustil še nekaj minut med rjuhami in skočil na kolo. Ko sem prišel nazaj, je bil čas za zajtrk in pripravo opreme. 

Glucke

Ker Živa o plezanju (ali vstajanju) ni hotela nič slišati, sva vzela opremo in odšla do skale z imenom Glucke. V smereh, ki sva jim bila dorasla varovanja ni bilo. Tega sva namestila brez težav z druge strani in nato plezala SO Wand, smeri mitte, links in rechts. Večjih težav ni bilo. 

Na vrhu

Skala je bila odlična, oprimkov tudi kar dosti, kakšen malo težji detajl pa je bil seveda za češnjo na torti. Da bi se lotila kakšnega težjega izziva nisva imela volje, saj sem imel v mislih še dve lažji smeri. Premaknila sva se v zahodno steno Velikega Prasvala in tam presenečeno obstala. 

Tadesna

Smeri Pustel in Platter sta bili kar lepo previsni, povsem gladki, oprimki, bolje rečeno večji kamni, pa v steno umetno nalepljeni. Prve se nisva niti lotila, drugo pa z nekaj visenja pod zadnjim oprimkom splezala. Sam šele potem, ko je Maja rekla, da me ne spustil navzdol, dokler ne pridem do vrha. 

Platter

Kaj pa mi je drugega preostalo, kot, da jo poslušam. Roke so bile utrujene, pospravila sva opremo in odšla do avtodoma. Sedaj je celo Živa po nekaj prepričevanja pristala, da gre z nama še na eno ferato, verjetno najbolj zahtevno. Ta poteka preko stene Kanzel, ocena je kazala, da jo bomo zmogli zlahka. 

Živa v akciji

Z izjemo mesta ali dveh ni bilo kaj težjega. Kanzelsteig in Roterschluchtweg sta nas peljala višje nad strmimi stenami, stali smo na majhnih skobah, se nagibali v rahlem previsu, globina pod nami je bila spoštljiva. Stene je bilo kar prehitro konec, že smo stali na lovski poti. 

Roterschluchtweg

Ta nas je preko lestve in plat pripeljala do smeri Westkamin, ki sem jo sam poznal že od dneva prej. Po njej smo se spustili nazaj pod steno. Znova smo se odpeljali do parkirišča pri Arneitzu, Živa je še vedno štrajkala, zato sva sama odšla do jezera, dvakrat skočila v vodo, nato pa smo odpeljali proti Ljubelju in domu. 

Živa v Westkaminu

Vikenda pa kar nismo mogli prehvaliti. Ga bo treba kmalu ponoviti.