Osredek

Z ovinka še nisem šel na obisk. Kar je skoraj čudno, saj je pot najlažja, skoraj po ravnem. Tako sem tudi obetal. O, kakšna napaka! Ko bi vendar moral vedeti, da je le redko v hribovitem svetu vse naravnost. Dekleti sta mi hitro podrobili, da gre ves čas gor in dol. No, bolj gor kot dol, to je že treba priznati. 

Griči

Sem skomignil z rameni, saj kaj pa bi rekel. Ko sta vendarle imeli prav. Pa saj nista bili preveč hudi, senca nas je branila pred vročino, nad nami je bilo modro nebo, brez oblačka. Ko je pot res čudno zavila in se spuščala strmo navzdol, sem postavil vprašanje. Odgovor je kar malo presenetil. 

Kržišče

Pustili sta se zapeljati. Na razgleden greben od Planjave do Kamniškega vrha. Kakšno veselje! Kajti tam gor je lepo. In se daleč vidi. A spet ni bilo ravnine, valovi te nosijo z enega zelenega vrha na naslednjega in tako vse naprej. Pot se je vlekla, bilo je vroče, sonce se je smejalo na nebu. 

Končno spust

Je sploh še kaj, kar bi lahko občutljivo oko bolj zmotilo? Ušel sem slabi volji, vsaj za minuto ali dve. Počakal na vrhu, božal valovito pokrajino pod sabo, z aparatom sledil linijam. Ena se je kot dolga kača spuščala s sosednjega vrha, vijugala po travniku. Pri bivaku sem pogledal na drugo stran, tudi tu se je videlo daleč. 

Kača

Nato pa hitel nazaj, pričakati slabo voljo in hude poglede. Sem le sam užival v dnevu? In treba je bilo še nazaj. Kaj je lahko hujšega. Na razcepu smo zavili proti planini Osredek, tam nas je čakala babica. Nabrala je nekaj cvetic, za čaj seveda, za lepoto se jih ne trga. Ker vse prehitro ovenejo in končajo v košu. 

Kamniški vrh

Planina je samevala, visoka trava, le ob poti je bila pokošena. Res ni več interesa za pašo? Zgolj nekaj napisov jeznih lastnikov je kazalo, da se še nekaj dogaja, planina še ni zapuščena. Čas je bil za odhod nazaj. Dekleti sta trmasto vztrajali zadaj, vročina je pregrela glavi. Pa nič zato, saj sladoled v takšnem primeru dela čudeže. In tudi tu je bilo prav tako.

Na planini Osredek