nedelja, 09. april 2017

Dan, kot se zagre!

Saj verjetno popolni dan ne obstaja. Toda če bi se mu lahko vsaj približal, je bil današnji prav takšen. Jutro je komaj zakorakalo tam čez gore in prižgalo svetlobo v Zgornjesavski dolini. Midva pa sva že stala pod steno, pomahala prijateljema, ki sta se preizkusila v lažji smeri. Kot pravi veverici sva se ob jeklenicah dvigala proti vrhu Grančišča. 
Pomlad
Na razgledniku nad Mojstrano je bil pravi čas za ponovno snidenje in takojšnje slovo. Prijatelj je imel drugačne načrte, midva sva si želela videti Vrtaško planino. Vzpenjala sva se skozi gozd, koraki so si sledili. Opuščena ograja za krave ob polici sredi skal je postavljala vprašanje. 
Navzgor
Odgovor sva dobila nekoliko višje. Tudi ta štirinožna gospoda se sedaj že vozi z žičnico. Saj nisva mogla verjeti očem. Pri koči je bilo kar preveč živahno, stopila sva naprej, se ustavila ob samotni skali, za kratek počitek. Nadaljevala proti travniku pod Vrtaškim vrhom, na razglednem nosu srečala tri planinke, nato pa izginila v samoto. 
Kravja pot
Višinska razlika do najvišje točke se je zmanjševala, suhe trave so naju usmerile desno, poseka skozi ruševje vodila do zavoja, vršna bela kapa je bila zgolj še nekaj korakov stran. Skozi sneg je gledala skrinjica, vpisala sva se. Nato pa odšla do mesta ob ruševju, kjer so sončne trate vabile k počitku. 
Vrtaška planina
Pomahal sem mladosti, mene sta premamili špički Slemen. Obljubil sem hitro vrnitev, stekel po še svežih stopinjah, jim sledil do kopnin pod Votlim Slemenom. Vzpon ni bil prezahteven, stopil sem do razglednega vršička z možicem, nato pa v mislih pozvonil z ostankom ovratnega okrasa neke rogate zveri. 
Vrtaški vrh
Spustil sem se v sedelce, vzpel na vršni greben. Kopnina na drugi strani se prej ni videla, po njej sem skoraj stekel do vrha. Vrtaško Sleme. Hiter pogled naokoli, kot pri vseh sosedih, imaš kaj videti. Kar smejalo se mi je. Toda obljuba je delala dolg, obresti so rasle, treba je bilo nazaj. 
Vrtaško Sleme
Najprej po grebenu, nato pa kar naravnost navzdol. Sneg je bil mehak, prediralo se je, nič ni bilo s smučanjem po podplatih. Naslednike sem usmerjal na pravo pot, mahal, da bo treba navzdol. Pod travnikom sva lovila pot, slutila, da bi morala biti tu nekje. Kaj pot, bolj lovska stezica. 
Pogled na prehojeno pot
Navdušenje nad rdečo piko na začetku naju je minilo, ko prečenja kar ni hotelo biti konec. Pa sva ji, zvesta kot vedno, vseeno sledila. Res naju ni pripeljala nad znana slapova ob poti v Vrata. Prav daleč višje pa tudi ne. Do ceste sva se spustila po samotni sledi, ki se vrača s Kukove špice. 
Konec počitka
In si nato pogledala seveda še Peričnik. Saj da bi hodil mimo in se znova ne poklonil takšni živahni vodi, res ne gre. Še v prazno čutaro sva jo nalila, za s seboj. Potem pa ob Bistrici stopala navzdol proti Mojstrani, izhodišču. V glavi so se nama pletle misli. Kaj ne bi, ko pa je bil za nama tak dan. Ki ga ne pozabiš.
Navzdol

Ni komentarjev:

Objavite komentar