sobota, 01. april 2017

Osrenca

Lep pomladni dan se je zbudil. Sonce je ščegetalo skozi priprto okno. Pokonci izpod korenin. Ne čisto dobesedno, toda pomlad vedno spominja na mladost, ko sem tako rad posegal tudi po tej knjižici. Danes sva imela čisto izbran cilj. Tako kot običajno, saj si niti ne znam predstavljati, da bi bil drugačen. Ker je vedno takšen, kot si ga narediš. 
Pomlad
Iz Stične sva se začela vzpenjati po sivi cesti mimo človeških usod, vse do mesta, kje naju je Sv. Lambert zvabil k sebi. Hiška poleg cerkve je očitno samevala, zapuščena čakala boljših dni. Ali pa dokončnega slovesa. Dišalo je po materini dušici, na travniku so cvetele narcise. 
Sv. Lambert
Stopila sva še nekaj korakov do Gradišča, ki je očitno v teh krajih kar pogosto ime za tak ali drugačni vršiček. Nato pa že ujela pot, ki naju je po šumečem listju, ostanku jesenskega časa, spustila do radovednega kuža in očitno še vedno delujočega mlina. Voda je tekla mimo koles, danes ni bil čas za mletje. 
Kolesa
Dvignila sva se na obrobje vasi Dobeče. Prašna cesta nama je kazala smer nekaj časa, nato sva prestopila na stezo in se vzpela do razglednega stolpa. Da se je videlo daleč, je jasno, celo domači hribi so se v mrču sončnega dne kazali v daljavi. Do najvišje točke je bilo zgolj nekaj korakov, tam naju je čakala klopca. 
Pogled proti domu
Osrenca. Posedela sva, nato pa stopila navzdol. Mimo kapelice do vasi Dobeče, od tam pa po cesti sredi ozelenelih travnikov in pod cvetočimi češnjami naprej proti Metnaju. Sedaj sva imela valovanja že zadosti, vesela sva na sedlu ugotavljala, da gre od tu prav zaprmej zgolj navzdol. 
Osrenca
Nasmejala sva se zabavnemu dopisu na znaku s prepovedjo. Očitno dobra volja teh koncev še ni zapustila. Hiše na parobkih so zrle na naju, spraševala sva se, kako je živeti v samoti teh krajev. Nato pa nadaljevala s hojo po cesti proti Mekinjam in Stični. Kjer sva zašpilila klobaso, kot je treba in se zagre.
Cvetoče

Ni komentarjev:

Objavite komentar