nedelja, 30. april 2017

Serenissima

PROTI BENETKAM – 26. 4. 2017 – Letošnji prvomajski prazniki so bili bolj kratki. Vsaj za šolarje. Midva pa se dekletoma seveda prilagajava. Poleg tega je Ajda sklenila, da so bolj kot uživanje na izletu pomembne priprave na maturo, zato smo ostali le trije popotniki. Živa je določila smer proti Italiji, saj je Benetke devet let po zadnjem obisku »že malo pozabila«.
Mokra pot
Midva sva se strinjala in zvečer smo odpeljali proti Sežani. Kar hitro smo bili na parkirišču pri Tušu, kjer sta nas presenetila tako tabla, da so dobrodošli le še nakupovalci, kot tudi nekaj avtodomov pred sosednjim Kikom. Nismo se basali zraven, našo gajbico smo parkirali nasproti, v bližini Lidla. 


PUNTA SABBIONI, TRG SV. MARKA – 27. 4. 2017 – Ponoči je lilo in tudi zjutraj ni dež še nič ponehal. To je Majo utrdilo v sklepu, da mora nujno do bližnjega Tuša. Priložnost dela potrošnika, kupila si je modre škornje z belimi pikicami. 
Ladjica št. 14
Odrinili smo s parkirišča, preskočili v Italijo, zavili na avtocesto in peljali v smeri Benetk. Seveda zgolj do izvoza pred cestninsko postajo, kjer smo kot običajno odvili na regionalno cesto, se prebili čez Monfalcone in nato z vožnjo nadaljevali do Latisane. Tam smo se odcepili proti jugu, smer Jesolo. 
Znova v Benetkah
Opoldne smo pripeljali do Punte Sabbioni, z nekaj obračanja in raziskovanja ugotovili, da je brezplačno parkirišče ob morju zasedeno, plačljiva pa bolj ali manj prepovedana za gajbice. To nam je olajšalo odločitev in že smo se ustavili pred zapornico počivališča za avtodome ob cesti Dante Alighieri, slabih deset minut od postajice vaporetta. 
Pred Markovim trgom
Možakar na recepciji nas je presenetil z odličnim znanjem angleščine in nemščine, pokazal odrejeno mesto, cena je bila glede na kampu podobne razmere povsem solidna. Predvsem pa smo vedeli, da avtodom puščamo pod stalnim nadzorom in bomo tudi mirno spali. Odlično. 
Deževna Serenissima
Hitro smo vse pripravili, načrti za popoldan so bili jasni, gremo v mesto. Stekel sem do blagajne in kupil kartice za 72 ur mestnega (vodnega) prevoza, nato pa že bentil, ker smo ravno zamudili ladjico številka 15, ki pelje direktno do Markovega trga. Pa sem se kmalu potolažil, saj je pripeljala številka 14, ki zaradi postanka na Lidu pride do končne postaje zgolj nekaj minut kasneje. 
Stebri Doževe palače
Nadihali smo se morskega zraka in po promenadi ob morju odšli proti Doževi palači. Rahlo je rosilo, pred nami je bilo morje pisanih dežnikov. Seveda je bil obvezen pogled na most zdihljajev, nato pa iskanje vhoda in prebijanje mimo dolge vrste čakajočih skupin. Na blagajni smo kupili kartice, ki omogočajo ogled 11 muzejev v mestu in na otokih, nato pa vstopili v samo palačo. 
Notranje dvorišče
Sprehod med stebri, ki so nekoč podpirali zunanji hodnik, in ogled podob na njihovih vrhovih je bil kar zanimiv. Vsak je predstavljal nekaj drugega, vsi po vrsti pa so bili prave mojstrovine. Letni časi, glasbeniki, sadje, živali, predstavniki različnih ras. Umetniki so vsekakor imeli bogato domišljijo. 
Scala d'Oro
Po hodniku ob osrednjem trgu znotraj palače smo šli proti glavnim sobanam. Do njih smo se vzpeli po stopnišču Scala d'Oro, kjer štukature, prekrite z zlatimi lističi, obrobljajo freske. Tu so stoletja pred nami hodili častni gostje in vsaj za trenutek smo se tudi mi počutili tako. 
Sala del Senato
Sledil je ogled dvoran, namenjenih različnim priložnostim in organom beneške republike. Sala delle Quattro Porte, Sali dell'Anticollegio in Colegio, Sala del Consiglio dei Dieci, Sala della Bussola, Sala dello Scudo z velikanskim globusom in zemljevidi. Sledila je Sala del Senato.   
Orožarna
V njej sta dve uri, ena meri čas, seveda v 24 urnem ciklusu, druga pa se pomika po znamenjih zodiaka.Potem ko smo si ogledali orožarno z nekaj kar zanimivimi primerki za takratne čase zelo naprednega orožja, je sledila najbolj znana dvorana, v kateri je zasedal Veliki svet, najvišji organ republike. Sala del Maggior Consiglio. 
Sala del Maggior Consiglio in slika Raj
Že polni vtisov in slik najbolj slovitih beneških slikarjev svetovnega slovesa iz dvoran, ki smo jih obiskali malo prej, smo v tej videli največjo oljno sliko na svetu z imenom Raj, na kateri je menda upodobljenih okoli 800 likov. Nismo jih šteli, sama slika pa je res neverjetna. Naslikala sta jo med leti 1588 in 1590 oče in sin, Jacopo in Domenico Tintoretto. 
Detajl Raja
Pod stropom so slike dožev, pri čemer pritegne pogled črno mesto, kjer bi moral biti naslikan dož Marino Falieri, katerega so leta 1355 zaradi izdaje obglavili. To je bil ravno pravi napovednik za to, kar je sledilo. Iz blišča smo se skozi sodne dvorane spustili v bedo. Beneški zapori. 
Na mostu zdihljajev
Do njih smo seveda prišli prav čez sloviti most zdihljajev (ponte dei sospiri). Pa nismo nič zdihovali, vedeli smo, da bomo morje in nebo (bolj oblačno, pa nič zato) videli že čez nekaj minut. Ječe z debelimi železnimi rešetkami so bile seveda na prvi pogled prav grozljive. 
Rešetke
Čeprav sedaj, ko so bile čiste in ni bilo ne vroče, ne mraz, nismo imeli občutka, da je bilo v njih tako slabo. Spomnili pa smo se pojasnil vodičke izpred let, da so bile najhujše razmere bodisi pod peklensko vročo streho ali pa tik ob vodni črti, kjer je marsikdaj nizko ležeče celice tudi poplavilo. 
Notranje zaporsko dvorišče
Težka lesena vrata so zapirala vhod v posamezno čumnato, možnosti za beg praktično ni bilo. Razen seveda Casanove, ki je bil menda edini, ki mu je beg uspel. A to je že druga zgodba. Tudi nam je uspelo, vrnili smo se na prostost, se sprehodili mimo stopnišča velikanov in nato že stopali skozi izhod proti cerkvi Sv. Marka. 
Stopnišče velikanov
Vrsta pred vhodom se je pomikala hitro, vanjo smo stopili potem, ko smo oddali nahrbtnik in dežnike v garderobo v eni izmed stranskih uličic. Sprehod skozi baziliko, ki nam je bila seveda že poznana, je bil bolj podoben plavanju v toku reke. Ljudi seveda. Z njimi se pomikaš proti glavnemu oltarju in nato po drugi strani nazaj. 
Markov trg
Palo d'Oro smo si pogledali že pred časom, tako, da smo jo danes opazovali zgolj od daleč. Hiter pogled na mozaike, naredil sem nekaj fotografij, nato pa smo bili že znova na svežem zraku. Dež je sedaj res ponehal, danes pa nas je čakal še obisk Muzeja Correr. Do njega smo se sprehodili ob Markovem trgu, saj stoji prav na nasprotni strani. 
Cerkev sv. Marka
Sprehodili smo se skozi sobane, ki so bile verjetno bolj namenjene reprezentančnim namenom kot pa dejanskemu življenju v njih, z zanimanjem občudovali kip Dedala in Ikara, si pogledali zbirko kovancev in velik Narvalov okel. Na velikanskem globusu smo našli deželo Kranjsko. 
V muzeju Correr
Pri občudovanju enega od kipov smo skoraj sprožili alarm in po ogledu arheološkega dela zbirke iskali znane točke na srednjeveškem zemljevidu Benetk. Med številnimi slikami nas je nasmejala podoba dveh beneških gospa. Menda so sprva mislili, da sta kurtizani, kasneje pa je nekdo pogruntal, da čakata na moža, ki sta na lovu. 
Našli smo deželo Kranjsko
Verjetno so ju kar vprašali, kaj pa drugega. Tudi pri nas je bilo mnenje razdeljeno, o tem, kaj imata na glavi bi se skoraj spričkali, pa tudi ali ena drži psa ali mačka ni bilo enotnega mnenja. Slikar Carpaccio je že zdavnaj mrtev, zato odgovora danes nismo dobili. 
Zbirka kipov
So se nam pa zasmilile ženske, ki so pred stoletji hodile v čevljih s 60 centimetrov visokim podplatom. Še najbolj nas je vse skupaj spominjalo na noge slona. Kakšni stasiti deklici bi vse še uspevalo, nismo pa si niti upali predstavljati kakšne baročno razkošne matrone na teh hoduljah. 
Slonje hodulje
Ker je bila Biblioteca Marciani danes zaprta, smo ogled počasi zaključili, ob obljubi, da nas bodo v muzej spustili znova. Da si ga ogledamo do konca seveda. Znova smo se znašli na Marcovem trgu, ura je bila kar pozna, doživetij za danes je bilo že za polno vrečo, zato smo se mimo stebrov sv. Marka in sv. Teodorja počasi napotili proti obali. 
Selfi
Stopali smo ob njej in med tem našli še nekaj skritih škatlic, zadnjo v duplu drevesa v Parco di S. Elena. Tam smo stopili na ladjico, ki nas je odpeljala na Lido. Čez otok smo se sprehodili mimo trgovinic in kavarn do mivkaste plaže na drugi strani otoka, se ustavili ob bučečih valovih, nato pa odšli nazaj. 
Plaža na Lidu
Sam sem odšel še do okroglega templja blizu obale, nato pa smo skočili na krov ladjice in se odpeljali proti Punti Sabbioni. Avtodom nas je seveda počakal tako, kot je treba, sledilo je običajno večerno dogajanje z dokaj zgodnjim odhodom v posteljo. 
Pred zaprtimi vrati

CANAL GRANDE IN VSE NAOKOLI – 28. 4. 2017 – Zjutraj sem bil prvi pokonci, hitro sem nekaj vrgel v usta, nato pa odhitel proti ladjici za Benetke. Odpeljal sem se do Markovega trga in se potopil v ozke uličice nekdanje Serenissime. Našel sem dve škatlici, predvsem pa vrsto trenutkov med domačini, ki so hiteli po vsakodnevnih opravkih. 
Jutranje Benetke
Turistov še ni bilo, zanimivo je bilo videti mesto v svoji prvinski podobi. Stopal sem do trga pred cerkvijo di San Franceso della Vigna in se nato vračal proti obali, kjer sta me že čakali Maja in Živa. Skupaj smo skočili na ladjico in se odpeljali do otočka sv. Jurija (San Giorgio Maggiore). 
Cerkev na otoku San Giorgio Maggiore
Tam smo se najprej napotili v cerkev, odšli do oltarnega dela, nato pa sprehodili ob obali in odkrili zanimivo zbirko umetnika Ettoreja Sottsassa: Steklo. Nekateri eksponati so bili več kot zanimivi, kakšen bi bil celo uporaben. Ni pa bilo niti malo tistih, ki so nam izvabili nasmeh na ustnice. 
Frajla
Veliko je tako nedorečenih, da smo lahko zgolj ugibali, kaj naj bi predstavljali. Umetniška svoboda pač. Ko smo imeli stekla zadosti, smo se vrnili nazaj na morski zrak in odšli do ladjice. Ta nas je odpeljala do postajališča na otoku La Giudecca, pokukali smo v cerkev ob postajališču, se sprehodili naokoli in na naslednji postaji znova skočili na vodni avtobus. 
Steklene umetnine Ettoreja Sottsassa
Sledili so postanki s kratkimi ogledi, najprej na nasprotni strani kanala, nato na Tronchettu, seveda vse z namenom spoznavanja lokalnih znamenitosti in iskanja škatlic. Ko smo ugotovili, da naša kartica ne velja za nadzemni vlakec, smo se vrnili do postaje ob morju in popeljali po Canalu Grande. 
Hobotnica
Prestopili smo na številko ena, ki nas je odložila v bližini naravoslovnega muzeja. Toda še preden smo prišli do njega, smo se v sklopu uličic znašli pred palačo Mocenigo, v kateri je danes muzej. Pričakalo nas je nekaj soban, opremljenih tako, kot v časih, ko je tu še živela družina Mocenico. 
Canal Grande
V nekaterih so bila tudi oblačila in tkanine izpred stoletij. Kar predstavljali smo si gospe in gospode, ki se tako oblečeni drenjajo s svojimi gondolami po kanalu in nato v doževi palači odločajo o usodi Benetk. Drugi del razstave je posvečen čisto drugemu čutilu, vonju. 
Salon v času Serenissime
Parfumi, sestavine iz katerih se pripravljajo, številne flaške v katerih so jih skozi zgodovino hranili. Vohali smo, se čudili, vihali nos. Vsekakor me je zbirka navdušila, predvsem pa razlaga o tem, kako se je umetnost všečnih dišav širila po svetu. Ker sem pred kratkim prebral roman Parfum mi je bila zbirka še toliko bolj zanimiva. 
Parfumerija
Še polnih nosnic vonjav smo preskočili v palačo Fondaco dei Turchi, kjer je danes naravoslovni muzej. Živina želja je bila seveda nama skoraj ukaz. Pa saj je tudi naju zanimalo, kaj imajo pokazati. Začeli smo v dobi dinozavrov, okostja, fosili, lobanje naših mrzlih bratrancev. 
Naravoslovni muzej
Preskočili nato v novejši čas, ko pa nad zbirko nismo bili več tako navdušeni. Vrsta nagačenih živali, predvsem eksotičnih seveda, nas je kar malo pretresla. Le kdo je pobil vse slone, zebre, žirafe, katerih glave, okli ali pa kar cela trupla so bila razstavljena v prenatrpanih sobanah. 
Mumije
Vsekakor so se nam živali zasmilile. V naslednji dvorani so predstavljali, kot so sami označili, spačke živalskega sveta. Albino jelenček, dvoglave živali, posušena glava, očitno last pigmejskega lovca na tovrstne spominke. Vodni svet, ptice in skoraj na koncu končno nekaj živega. 
Spački
Manjši akvarij, v katerem so bile bolj ali manj lokalne morske živali. V dvorani pred izstopom nas je osupnilo okostje modrega kita, poslušali smo glasove oziroma oglašanje posameznih vrst teh vodnih sesalcev, nato pa že čakali na ladjico, da nas odpelje naprej po kanalu. 
Okostje kita
Postanek ob mostu Rialto je bil obvezen. Pogled nanj je vedno nekaj posebnega. Seveda pa smo se čezenj tudi sprehodili, mimo številnih trgovinic ob občudovanju veslačev na gondolah, ki so z enostavnimi premiki vesla svoje goste popeljali pod mostom. Do trga sv. Marka smo šli sedaj kar peš, še enkrat smo se ustavili pri muzeju Correr. 
Rialto
Najprej smo si pogledali plesno dvorano in v njej razstavo ur znane švicarske znamke Patek Philipp. Žal ob urah ni bilo cen, nedvomno pa so bile izjemno visoke, saj toliko varnostnikov na kupu že dolgo nisem videl. Dvorane, ki so bile vir našega čudenja dan poprej, smo danes preskočili na hitro, za dlje pa seveda obstali v Biblioteci Marciani. 
Sončni Veliki kanal
Menda se je njen strop sesul, arhitekta so zaprli in ga na prostost izpustili zgolj zato, da je lahko dokončal delo. Seveda na svoje stroške. Odlična taktika. Čudovite slike raznih slikarjev so nam spet jemale dih, kar nismo se jih mogli nagledati. Vendar vsega lepega je enkrat konec. 
Razstava ur v plesni dvorani
Skozi že znane dvorane smo se vrnili do izhoda, odšli počasi proti morju in po postanku v parku ob obali skočili na ladjico, ki nas je znova odpeljala po Canalu Grande. Opazovali smo stavbe ob kanalu, gondole in vaporete, ki so si utirali pot, turiste, katerih je bilo ob vodi in na mostovih čez kanal seveda polno. 
Biblioteca Marciani
Peljali smo se po celem kanalu, vse do Tronchetta, kjer smo zavili nazaj. Kmalu sem izstopil, pomahal dekletoma, ki sta se odpeljali naprej proti trgu sv. Marka in od tam domov. Sam sem imel še druge načrte, sklenil sem malo kolovratiti po Benetkah in pobrati nekaj škatlic, ki se tukaj še skrivajo. 
Santa Maria della Salute
Korakal sem skozi mestne četrti Dorsoduro in San Polo, preko Rialta prišel na drugo stran in se v Cannaregiu sprehodil vse do židovskega geta. Ko sem prišel do mostu s tremi oboki sem bil prepričan, da se bom nazaj lahko odpeljal z ladjico, saj je postajališče čisto blizu. 
Ponte degli Szalzi
Vendar pa je bila ura že malo čez osem, zadnja ta dan je ravnokar odpeljala, torej mi ni preostalo drugega, kot da jo mahnem do kanala. Tam sem ujel ladjico, ki pa je pri Rialtu obstala, sprevodnik je naznanil, da je to končna postaja. Krneki. Sredi poti. 
Še en pogled na Markov trg
Ni se mi dalo čakati naslednjo vožnjo, po ulicah sem se odpravil proti Markovemu trgu peš in seveda pravočasno prišel do postajališča A od koder pelje linija proti Punti Sabbioni. Domov sem prišel malo pred deseto, Živa je že spala, kmalu pa sva se ji v svetu sanj pridružila tudi midva z Majo. 
Zahod

OTOKI – 29. 4. 2917 – Zjutraj sem sestavil kolo in se odpeljal proti svetilniku na punti. Vmes sem našel domiselno škatlo in odkril bunker. Nato pa spoznaval posebnosti sipin ob obali in zaokrožil proti avtodomu. Znova sem malo priganjal, ladje proti Buranu nismo smeli zamuditi. 
Burano
To je bil naš današnji prvi cilj. Slikoviti otoček s pisanimi hišami, znan po čipkah. Toda še preden smo obiskali ulice, kjer je vsaka hiša pobarvana v svojo, vsekakor pa živo barvo, smo usmerili korak na sosednji otoček Mazzorbo. Seveda predvsem zaradi tam ležeče škatlice. 
Pisano
To smo našli ob športnem centru, ki je bolj kot ne sameval, nato pa se vrnili v mestece in stopali proti glavnemu trgu s cerkvijo in muzejem. Na Buranu je še do sedemdesetih let prejšnjega stoletja delovala čipkarska šola, otok je bil po tem izdelku tudi poznan blizu in daleč. 
Pred glavnim mestnim trgom
Zaradi pomanjkanja zanimanja je nato šola propadla, v njenih prostorih pa so odprli muzej. Pogledali smo si film o čipkah in sami šoli, se mimo bronaste čipkarice sprehodili do prelestnih čipk v vitrinah. Vsekakor smo bili očarani. Neverjetno kakšna čudesa je možno narediti zgolj z nitjo. 
V bronu ujet trenutek
Mašni plašči, rokavičke, celi trakovi čipk. Vse ročno narejeno. Pravi 3D vzorci. Ravno preden smo muzej zapustili, sta prišli čipkarici, ki sta v živo predstavljali svojo umetnost. Ena je že začela z delom, druga se je šele pripravljala. Da sta ob tem klepetali, kot pravi Italijanki, je seveda jasno. 
Umetnina
Glede na njuno starost sta se umetnosti verjetno naučili v šoli, ko je ta še delovala. Iz muzeja smo odšli nazaj na trg, se sprehodili okoli cerkve in ugotovili, da je zaprta. Nič zato, mimo pisanih hiš smo se napotili nazaj proti pristanišču ladjice. 
Živa čipkarica
Perilo, ki se je sušilo, je plapolalo v vetru, neverjetne barve so nas za vsakim vogalom znova navdušile. Skočili smo na ladjico, ki je peljala na otok Torcello, pet minut vožnje in smo bili tam. Po poti ob kanalu smo se z drugimi odpravili proti baziliki, tam skupaj s še dvema geolovkama našli škatlico, nato pa odšli na sprehod med kanali in prekopi. 
Kot bi se barve razlile
Tudi tam nas je čakala škatlica, v manjšem mandraču pa ozki pomoli in čas za piknik. Pa si ga tam nismo omislili samo mi, le nekaj metrov proč so sedle nune, iz termo torbe potegnile kosilo in se spravile na špagete. Vrnili smo se do bazilike. Ker sva z Majo pred leti v njej že bila, sva odločitev o obisku mozaikov prepustila Živi.
Pogled s Torcella
Ta je odločno zatrdila, da je čisto nič ne zanimajo. Tudi prav, pa nič. Stopili smo v cerkev di Santa Fosca, nato pa počasi odšli proti pristanišču. Odpeljali smo se v smeri Murana. Do otoka, znanega seveda po steklarskih delavnicah in muranskem steklu, smo se vozili nekoliko dlje. 
Malica
Po pristanku je pred nami stal možakar, vpil St. Marko in kazal desno ter museo in kazal levo. Šele kasneje nam je postalo jasno, da je zgolj usmerjal na ladjice. No, mi smo vseeno odšli v nakazano smer, šli mimo prodajaln steklenih izdelkov in delavnic, kjer radovednim turistom pokažejo, kako se oblikuje steklo. 
Ciesa di Santa Fosca
To vse smo vedeli, saj smo si takšno predstavo ogledali že pred leti. Zato smo le stopali naprej, sledeč zemljevidu s pomočjo mostov preskočili dva kanala in končno prispeli do muzeja. Seveda bi hitreje, a kaj, ko je bilo ob poti toliko prodajaln z izdelki, garantirano z otoka. 
Murano
Nekatere trgovine so imele na vratih liste z opozorili, da tu ne gre za izdelke azijskega porekla, videli pa smo tudi prodajalko, ki se je na pol v smehu kar razjezila, ko jo je nerodni kupec pobaral, če je muransko steklo v prodajalni kitajskega izvora. No, za predmete, razstavljene v muzeju, smo bili prepričani, da so res delo mojstrov s tega otoka. 
Kanal sredi otoka
Pogledali smo si film, nato pa odšli na ogled nekaj zgodovinskih predmetov, nekaj sodobne umetnosti, cele miniature parka iz stekla. In seveda slovitih lestencev, po katerih steklarski mojstri še posebej slovijo. Pod veliko, na glavo obrnjeno hobotnico smo se spustili v majhen park za muzejem, pomalicali, nato pa odšli v bližnjo trgovino. 
Muzej muranskega stekla
Krepko otovorjeni smo naše potepanje nadaljevali do pokopališča. Zanimivo je, da ima veliko nagrobnikov detajle iz stekla, eden celo sliko steklopihača iz muranskega stekla. Še malo smo posedeli v parku pred pokopališčem, nato pa odšli po glavni ulici ob kanalu v smeri pristanišča. 
Stekleni vrt
Seveda smo bolj stali kot hodili, saj so bile izložbe zanimive, izdelki v njih tudi. Končno smo nakupili vse, kar smo želeli, skočili na ladjico in se odpeljali v smeri Markovega trga. Tam smo presedli na ladjico proti Punti Sabbioni. Vendar sem sam izstopil na Lidu, lep čas študiral, kam pelje kateri izmed avtobusov, nato pa se odpeljal v smeri svetilnika. 
Moderni izdelki
Zadnji konec ceste sem moral peš, saj avtobus končno postajo očitno obišče zgolj med sezono. Ko sem stopil na sipine so me do samega svetilnika ločili še skoraj trije kilometri. Ker sem do odhoda naslednje ladjice imel na voljo le slabo uro, sem seveda najprej pospešil korak, nato pa začel teči. 
Hobotnica
Na srečo sem zaklad našel hitro, obtekel sam svetilnik in šibal nazaj. Kmalu mi je bilo jasno, da bi s čakanjem avtobusa zgolj izgubljal čas, ladjica pa bi odplula. Tako sem ves zadihan zgolj stekel mimo postaje in sopihal naprej skozi kraj vse do pristanišča. Ko sem obstal, se je iz mene kar kadilo, toda bil sem še celo nekaj minut prezgoden. 
Svetilnik na Lidu
Ko je ladjica odplula, sem sedel na premec, stemnilo se je, lučke Lida so ostajale daleč zadaj. Dekleti sta me že čakali, pojedel sem, nato pa smo pogledali film. Je bil kar zanimiv, pa vendarle ne toliko, da bi nam po zaključni špici ne pustil zaspati. Kot bi mignil smo bili v deželi sanj.  
Neskončna pot

SLOVO OD BENETK, POT DOMOV – 30. 4. 2017 – Zjutraj sem pospravil kolo, pripravili smo vse za opoldanski odhod proti domu. Plačal sem in nato poklepetal z res prijazno gospo na recepciji. Ko sta prihiteli še dekleti, smo ujeli ladjico in se odpeljali, seveda z običajnim postankom na Lidu, proti Markovemu trgu. 
Santa Maria della Salute
Tam smo preskočili na ladjico, ki nas je zapeljala čez kanal, vse do cerkve Santa Maria della Salute. Sprehodili smo se po cerkvi, mogočna kupola tega svetišča, zgrajenega v priprošnjo in zahvalo za pregnano kugo, ki je pomorila skoraj sto tisoč ljudi v laguni, nas je znova osupnila. 
Tiziano: Prihod sv. Duha
Pa nismo dolgo zdržali znotraj marmornatih sten, stebrov, kipov in slik priznanih mojstov. Znova na soncu smo že gledali kam in kako. Mimo hiše, poraščene z bršljanom, smo stopili na mostiček in se skozi zgodnje jutranje mestne ulice počasi prebijali proti mostu dell'Accademia. 
Palača Rezzonico
Od tam smo se zapeljali z vaporetom zgolj eno postajo, do postajališča pred palačo Rezzonico. Ker je bila še zaprta, smo odšli po uličici ob palači in prišli do trga s cerkvijo. Ob vrnitvi do kanala je gospa ravno odprla vrata, vstopili smo in se že čez nekaj trenutkov potopili v Benetke 18. stoletja. 
Odpira se nebo
Razkošne dvorane, polne slik, tapiserij in porcelana v vitrinah, so kazale na bogastvo nekdanjih lastnikov. Vendar ne toliko te palače kot Benetk na splošno. V palačo so po letu 1935 namreč prenesli tudi predmete in celo slikarije z nekaterih drugih palač propadlih družin nekdanje Beneške republike. 
Porcelan
Kitajski salon, slike takšnih in drugačnih burkežev, spalnica. V zgornjem nadstropju je pinakoteka z bogato zbirko slik. Seveda smo kot pravi poznavalci večino zgolj preleteli in bili tako za kakšnega ljubitelja umetnosti prav pregrešno hitro skozi. Pa kaj, ko nas je znova vleklo iz zatohlih prostorov na plano. 
Odraz nekdanjega bogastva
Ob Canal Grande, kjer je dišalo po slani vodi in smrdelo po vsem, kar vanjo še vedno pade ali se zmeče. Znova smo se sprehodili do trga sv. Barnabe in istoimenske cerkve. V njej je potekala razstava izdelkov Leonarda iz Vince, za katero pa časa tako ali tako nismo imeli več. 
Spalnica
Odšli smo nazaj do kanala, skočili na ladjico in se odpeljali proti Markovemu trgu. Zaželeli smo si še enkrat pogledati sam trg, preden nas ladjica odpelje proti domu. Pa nam je bilo na koncu za to odločitev skoraj žal. Nekoliko slabše vreme prejšnjih dni je vplivalo na obisk in gneča vse naokoli ni bila pretirana. 
Pinacoteca
Na lepo nedeljo je bilo povsem drugače. Trg je bil nabito poln, komaj smo se prebili za Campanile, naredili sliko in se nato nekaj minut prebijali čez mostiček, s katerega se vidi Ponte dei Sospiri. Tokrat smo zdihovali mi, čeprav je bilo časa še dovolj, smo kar zavijali z očmi. 
Gneča na trgu sv. Marka
Končno na drugi strani smo si oddahnili, čez ostale mostove, ki so peljali do postajališča naše ladjice, smo skozi gnečo vseeno prišli hitreje. Malo smo še firbcali po stojnicah in iskali primerno torbo za Živo, vendar žal ni bilo nič takšnega, kar bi ji bilo res všeč. 
Prometni zamašek
Vožnja nazaj nam je bila znana, še kratek postanek ob prodajalnah na Punti Sabbioni, nato pa malo po pol eni odhod s parkirišča, seveda ob obveznem mahanju našim prijaznim gostiteljem. Vožnja skozi Italijo je kar hitro minila, postanek za dva zaklada, sicer pa nič posebnega. 
Gondole
Že smo pri Monfalconeju zavili na avtocesto, preskočili mejo pri Sežani in peljali proti domu. Še postanek v Vodicah za točenje goriva, sicer pa zgolj nadaljevanje vožnje skozi lep dan do domačega dvorišča. Prav lep izlet je bil, to smo se strinjali vsi.
Slovo

Ni komentarjev:

Objavite komentar