ponedeljek, 17. april 2017

Brdovski vrh

Včasih ni treba prav veliko. Da si srečen. Zgolj sprehod ob reki, vzpon na kucelj, ki ti ponudi še nepoznani razgled. Trenutki z bližnjimi, s katerimi si rad. In tudi ni treba daleč. Že bližnji kraji so lahko zanimiv izziv, če pogledaš še malo dlje, je lahko vse skupaj prava pustolovščina. 
Savinja
In niti ni nujno, da vse načrtuješ naprej. Saj že vsi vedo, da se ne morem ustaviti. Vedno zajemam z veliko žlico. Ko rečem hrib, dekleta vedo, da mislim vsaj tri. Pa tudi, če se za to odločim šele takrat, ko jih zagledam z najvišje točke. Tokrat sva rekla zgolj sprehod ob reki. 
Nazarje
Krožna pot pri znanem gaju, občasne brzice na Savinji, modro nebo nad nama. Toda kaj, ko je bila potem, ko sva že prišla do Nazarij in pri gradu ob sotočju obrnila nazaj, kapelica tako vabljiv cilj. In ko si že enkrat pri njej, je vzpon na Brdovski vrh nekako logično nadaljevanje. 
Mi2
Zmajevanje z glavo in neodločno upiranje seveda ni nič pomagalo. Že sva na markirani poti iskala pravi odcep. In se na drugi strani lepega travnika zagnala po vlaki v strmino, ki je zgolj naraščala. Zanimive oblike ob poti so budile fantazijo, tančica bršljana čez skalo so bili kar naenkrat lasje divje babe. 
Na Ojstri peči
V trenutku, ko se je svet okoli naju položil, je poti zmanjkalo. Prepuščena sama sebi sva stopala navzgor, saj mora najvišja točka vendarle biti tam nekje. Seveda sva jo našla. Saj moraš zgolj iti navzgor, dokler se še da. In če so to skale, kot mali monoliti naravno postavljeni v krog pričakujoč druidov, še toliko bolje. 
Pomlad je tukaj
Pa nisva našla zgolj vrha. Tudi stezica je bila tam. Spuščala sva se po njej, se ustavila na Ojstri peči, razgledišču z borovcem, nato pa mimo cvetočih dreves nadaljevala hojo navzdol proti Savinji, mostu preko nje, kraju, ki naju je gostil te dni. Mozirju. Prijazne ulice, prav takšni ljudje. Lep zaključek tega potepanja, ko tik preden odideš domov na ulici slišiš … dober dan.
Pogled čez Savinjo na Brdovski vrh

Ni komentarjev:

Objavite komentar