Sabotin

Preteklost je takšna, kot je bila. Ne moremo je več spreminjati, potovanje skozi čas ostajajo sanje. Tista, ki smo jo doživeli, je zapisana v našem spominu, včasih bolj jasna, drugič zabrisana, zgolj kot slutnja. Tista pred našim časom se nam približa v zanimivi pripovedi, ostalinah, ki jih srečamo na naših potepanjih. Da bi jih zgrešil tam nad Sočo, seveda ni misliti. 

Most

Dve vojski sta si stali vsaka na svoji strani doline, zrli sovražno iznad brkov, bliskale so se oči. V svojem brezumnem besu je človek uničil vse, kar je bilo živega, raztreščil stebla dreves, razbil skalovje, ugasnil srce sovražnega bitja. Tisoče in tisoče litrov krvi je pordečilo reko. 

Sabotin

Danes na mrzel sončen dan si tega skoraj ni mogoče predstavljati. Je dan enostavno prelep. A številni vhodi v kaverne, obrambni jarki, strojnična mesta spominjajo na čase, ko je dan za dnem gora bobnela. Greben Sabotina je pravi muzej, ko sva stopala mimo znanega Tita iz nekega drugega časa, sva temu lahko zgolj prikimala. 

Molitev izpred stoletja

Kratek je bil postanek pri Valentinu, krajši na vrhu, mimo koče sva zgolj stopala. Pred nama je bila še dolga pot, dnevi pa so decembra kratki. Raziskovala sva kaverne, ugotavljala, kam so bili usmerjeni topovi, odkrila jarek, ki je kot kača vijugal proti varni dolini. Z grebena sva izginila v gozd, mimo lovske koče hitela do križišča, kjer sva vedela, da sva za nadaljevanja prepozna. 

Sveta Gora

Klobaso je bilo treba zašpiliti, zavila sva navzdol, proti vasi Plave. Gramozna cesta je bila bolj prijazna do besed, ki sva si jih izmenjala, sem in tja je mimo obzirno pripeljal avto. V vas nisva hodila, reka je vabila, nova kolesarska pot ob njej je bila zadosti prazna, da nisva zardevala, ko sva po njej stopala peš. 

Ostaline

Malo gor in malo dol, večerilo se je že, tišina pobočij nad nama, tudi reka je bila tiha. Le lovci so motili mir s svojimi smrdečimi štirikolesniki in bučnim proslavljanjem znova prelite krvi na teh nesrečnih pobočjih. Vesela sva bila, ko sva morijo pustila za seboj, izginila ob reki, tja v temnečo tišino.

Večer